Šest let prej je podobno storil ob precej manjšem ruskem plenu, Gruziji, kjer je takratni ameriški človek na Kavkazu gruzijski predsednik Mihail Saakašvili z nepremišljeno vojaško akcijo dokončno zakockal separatistični republiki Južno Osetijo in Abhazijo, ki sta brez širokega mednarodnega priznanja postali de facto protektorat Rusije. Kremelj je takrat posredoval s podobnimi razlogi, kot si jih zdaj za morebitno vkorakanje v Ukrajino pušča odprte z odločitvijo dume. Moskva je pripravljena ukrepati povsod, kjer so na periferiji nekdanjega sovjetskega imperija ogroženi varnost in interesi rusko govorečega prebivalstva. Pod temi humanitarnimi premisleki se seveda skrivajo geostrateški interesi. Z aneksacijo Krima je dokončno pod svojo oblast dobila ozemlje, na katerem domuje njena črnomorska flota. V abhazijskem protektoratu je Putin že prej dal utrditi položaje vojske, vključno z modernizacijo sicer majhnega črnomorskega vojaškega pristanišča Očamčire. Zaradi ohranitve edinega sredozemskega priveza ruskih ladij v Tartusu in dobrih vojaških poslov je tudi postal hudičev advokat sirskega predsednika Bašarja Al Asada v več kot tri leta trajajoči državljanski vojni.
Ukrajinskim začasnim oblastem, ki se po padcu Viktorja Janukoviča pri Zahodu niso izkazale kot zaupanja vreden partner in vodenja države sposobna administracija, nasproti stoji močan voditelj brez predsodkov. A takšne destabilizacije Ukrajine, kot jo vidimo zdaj, Putin ne bi mogel zakriviti, če na ruskem južnem loku ne bi igral šaha z od vojn utrujenim ameriškim predsednikom in z ruskimi gospodarskimi interesi prepleteno Evropo, ki se ob obetajoči zaostritvi odnosov z Rusijo za zdaj še veseli pretekle mile zime in posledično polnih zalog zemeljskega plina.
Na kaj je pripravljen Putin, je zdaj ključno vprašanje. Začasnim oblastem je pri poskusu pokoritve separatističnih skupin na vzhodu Ukrajine in preprečitvi krimskega scenarija trn v peti 40.000 ruskih vojakov, ki jih ima Putin pripravljene za posredovanje pred ukrajinsko mejo. Pred ženevsko konferenco ukaza za premik v zaledje države ta pogajalski adut moči zagotovo ne bo dobil. Uradni Kijev že nakazuje pripravljenost, da bi se na državnem referendumu odločalo tudi o morebitni federalizaciji države, kar je sicer Putinova želja za dodatno politično slabitev Ukrajine. Ker začasna ukrajinska oblast na bolj mišičasto pomoč Zahoda za zdaj ne more računati, utegne takšna rešitev na koncu predstavljati edini dializni aparat za ohranitev delne ukrajinske državne suverenosti.
