Kot v kakšnem političnem trilerju se je ohlajevanje odnosov med ZDA in Rusijo, resetirano tri leta prej, ko sta Dmitrij Medvedjev in Obama v Pragi podpisala sporazum o omejevanju strateške jedrske oborožitve, nadaljevalo s filmsko naglico. Uvodne sekvence pred ameriško odpovedjo vrha so predstavljali protesti po ruskih parlamentarnih in predsedniških volitvah, ki jih je za Moskvo orkestrirala tedanja ameriška državna sekretarka Hillary Clinton prek vladne agencije za mednarodno razvojno pomoč USAID, ki ji je Kremelj nekaj mesecev kasneje po dvajsetletnem delovanju v Rusiji odrekel gostoljubje. Washingtonski odgovor so bile sankcije proti posameznim ruskim predstavnikom, obdolženim kršitev človekovih in državljanskih pravic, Moskva pa je prekinila ameriške posvojitve njihovih sirot in odmevno dala zatočišče žvižgaču Edwardu Snowdnu, ki je razkril ameriško nadzorovanje telefonskih in spletnih informacij v ZDA in tujini, tudi z vohunjenjem za zavezniki.
O posledicah odpovedi tedanjega vrha je seveda možno le špekulirati, pa najsi gre za spodletelo mednarodno reakcijo ob preiskavi in pri odgovoru na grozljiv napad s kemičnim orožjem v sirski Guti, za rusko aneksijo Krima po izbruhu ukrajinske krize, ker je tedanji proruski predsednik Viktor Janukovič zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, za začetek neposrednega vojaškega posredovanja Moskve v Siriji ali za razvpito, še vedno domnevno rusko vmešavanje v zadnje ameriške predsedniške volitve. Povodov za ameriško-ruski vrh, vsaj kot si ga je predstavljala washingtonska administracije pod vodstvom Obame, pa je letošnje poletje nedvoumno manj, kot jih je bilo pred (pomislite!) petimi leti.
Ne preseneča torej, da si ves svet, še posebej pa ameriški zavezniki, razbijajo glavo s Trumpovo zunanjo politiko, v kateri se zrcali vsa nepredvidljivost nepremičninskega mogotca, ki se je nadvse presenetljivo vselil v Belo hišo. Dejstvo je, da je formalno prav zunanja politika tista, kjer so ameriškemu predsedniku v roke položena tako rekoč vsa žezla, čeprav natezanj s kongresom pri tem ne manjka. Posledično vlada splošna globoka zaskrbljenost o izgubljenih ameriških vajetih, ki jo Trump nenehno hrani z njegovim videnjem (stroškovne plati) severnoatlantskega zavezništva in globalnih trgovinskih odnosov ter varnostnega položaja v posameznih delih sveta, ki bi ga en dan reševal z gumbom na jedrskem sprožilcu, drugi dan pa z videi o zlati nepremičninski prihodnosti turistično neomadeževanih obal Severne Koreje. Ne čudi torej, da so si v četrtek v članstvu Nata oddahnili, ko so končno izvedeli, da jih bo obiskal pred Putinom in da bo k ruskemu predsedniku potoval z bruseljsko malho (kakršnakoli že bo), ne pa jim na mizo serviral kakšno obljubo Putinu, kot je to storil ob srečanju s severnokorejskim voditeljem Kim Jong Unom – ko je ne le Južno Korejo, ampak tudi lastno obrambno ministrstvo presenetil s prekinitvijo tamkajšnjih (zanj predragih) vojaških vaj.
Kaj torej pričakovati od srečanja med Trumpom in Putinom ter od zunanje politike zdajšnje ameriške administracije nasploh? Legendarni Dnevnikov zunanjepolitični komentator Miran Ogrin bi v svojem slogu, kot davne jeseni 1980 ob samospraševanju o tem, kdo bo novi ameriški predsednik, sklenil: »Odgovor je na dlani. Ne ve se še!« ZDA so tedaj dobile Ronalda Reagana in svet je padel z utečenih tečajev, za kar se je bivšemu filmskemu igralcu zlagoma pripisalo mnogo preveč zaslug, saj je bil rigiden globalni red za to »zrelo jabolko«. Trumpu velja priznati, da maje zadnje tečaje svetovne ureditve po koncu hladne vojne, težko pa, da neti novo (ali celo vročo), saj so to opravili že njegovi predhodniki v ZDA in širše. Tudi njegovo druženje z diktatorji ni kakšna posebnost, z njimi so se bratili vsi povojni ameriški predsedniki, pa naj je šlo za samodržce v Južni Ameriki, še vladajoče na Bližnjem vzhodu ali druge, ki so jih po uporabi odvrgli, tako kot Sadama Huseina.
Da je svet pred novim padcem s tečajev, opažamo vsakodnevno. Zmotno pa je mnenje, da znova v ameriški (in še manj Trumpovi) režiji. V nasprotju s pasivno EU s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja je za to »zaslužna« kar stara celina sama, ki je tedanje zrelo jabolko pomešala z gnilimi, zdaj pa krivca išče čez veliko lužo, slepo prepričana, da so ji tamkajšnje ogledalo postavili Rusi, in ne demokrati ter republikanci sami. Tudi s pomanjkljivim vidom je namreč mogoče zaznati, da je Trump produkt jalovosti etablirane politike pri naslavljanju temeljnih družbenih vprašanj, ki je po izkušnji z Bushem mlajšim Baracka Obamo postavila na piedestal globalnega odrešenika in mu v ta namen na up dodelila Nobelovo nagrado. In moti se naš predsednik države, ki v volilcih vidi željo po močnih osebnostih, saj so dodobra zmedeni prej plen političnih predatorjev.
