Šok, ki ga je Zasavec doživel predzadnji dan Toura, bi verjetno zlomil večino vrhunskih kolesarjev, ne pa tudi njega. Mnogi so menili, da bodo posledice neuspeha v Franciji zanj pretežko breme in pritisk, toda Roglič je znova potrdil, da ni zgolj telesno, ampak tudi psihično neverjetno močan. Le teden po koncu Toura je namreč startal na svetovnem prvenstvu v Imoli v Italiji in na cestni dirki osvojil šesto mesto, dobre tri tedne pozneje pa še na španski Vuelti, ki jo je že drugič zapored končal v rdeči majici skupnega zmagovalca. Junija letos se je na Tour podal z dvema željama – da se maščuje za lanski neuspeh (čeprav, ne pozabimo, je na koncu osvojil drugo mesto!) in da prvič v karieri stopi v rumenem na najvišjo stopničko na Elizejskih poljanah. Toda že v uvodnih treh etapah je dvakrat padel, po osmi, ko je imel v skupnem seštevku že 40 minut zaostanka, pa je sestopil s kolesa in predčasno končal dirko.
»V takšnih okoliščinah bi bilo nadaljevanje dirke nesmiselno,« je takrat ocenil vidno razočarani in dotolčeni Roglič, zaradi posledic poškodb pa je bil pod zelo velikim vprašajem tudi njegov nastop na olimpijskih igrah v Tokiu. A Slovenec je znova dokazal, da je iz šampionskega testa, in je dobil težko bitko s časom, tako telesno kot duševno, ter »vstal od mrtvih«. Na cestni dirki 24. julija – natanko dvajset dni po drugi »klofuti« na drugem zaporednem Touru – še ni bil pravi (28. mesto, bron je osvojil Pogačar), govorilo pa se je tudi o možnosti, da ne nastopi v vožnji na čas čez štiri dni. Toda Roglič je v kronometru, ki mu pravijo tudi ura resnice, pokazal resnično mojstrstvo. Kot feniks se je dvignil iz pepela, deklasiral vse tekmece z več kot očitno demonstracijo (pre)moči – drugouvrščenega Nizozemca Toma Dumoulina je prehitel za več kot minuto – in si po sanjski predstavi privozil zlato olimpijsko kolajno.
Ta je bila nagrada in zadoščenje za vse prejšnje padce, odstope in poškodbe, sočasno pa potrditev teze, da fant z vzdevkom zasavski orel sicer velikokrat pade (tako in drugače), vendar se vedno pobere in postane še boljši. Očitno je tudi njegova ekipa Jumbo-Visma v zadnjem času začela precej bolj taktično, zrelo in pametno voziti (pred tem je občasno delovala tudi s precejšnjo mero »šlamparije« in bila nekajkrat zaradi čudnih voženj in odločitev »zaslužna« za Slovenčeve težave) ter prispevala delež k Primoževim uspehom na največjih dirkah.
Odlično sezono je včeraj v slogu prišel, videl, zmagal kronal še s tretjo zaporedno skupno zmago na Vuelti. Za laika je bilo videti otročje lahko, a prav to je dosežek največjih mojstrov. Da je najtežje videti najlažje. Kot plezanje Janje Garnbret… Nova »ura resnice« za Rogliča, sicer namesto šestdesetih minut dolga kar tri tedne, pa bo prišla na Touru 2022. V svojem petem poskusu bo skušal na francoski pentlji prvič slaviti na cilju v Parizu, njegov najhujši tekmec pa bo rojak Tadej Pogačar. Da, »tamau Pogi«, ki ima pri manj kot 23 letih – pri tej starosti je Roglič šele začenjal svojo kolesarsko kariero po tisti v smučarskih skokih – v svoji zbirki že dva zaporedna Toura. Čaka nas torej še (najmanj) ena fantastično razburljiva kolesarska sezona. Pa niti letošnje še ni konec.
