V slovenski zdravstveni politiki se čas meri v pasjih letih. Zaradi preobilice nepremišljenih predlogov, spornih rešitev in prerekanj teče občutno hitreje. Kar je bilo konec februarja v zdravstvu akutno, je danes bled spomin. Kot da bi se vmes postarali za več kot leto dni.
Zagon klicnega center za pomoč pacientom je bil udarna novica in izpostavljen samopromocijski dosežek ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana. Pilotski projekt, ki naj bi razrešil nedostopnost slovenskega zdravstva, je že hitro izginil iz središča pozornosti, tudi na samem ministrstvu za zdravje, ki je »pozabilo« samoiniciativno sporočiti javnosti, da klicni center ne bo ugasnil konec aprila, kot so sprva napovedali. Njegovo delovanje so namreč potihem podaljšali najmanj do konca septembra in hkrati tlakovali teren Telekomu Slovenije za sklenitev bistveno bolj dobičkonosnega posla.
Klicni center je sočasno zdrsnil tudi iz spomina večine pacientov in pacientk. Na številki 080-18-01 operaterji Telekoma Slovenije dnevno namreč sprejmejo vse manj klicev. Več kot dve tretjini klicateljev išče informacijo, ali v njihovi bližini vendarle službuje zdravnik, ki še opredeljuje nove paciente. Pozitiven odgovor in ustrezne kontaktne podatke do ambulante dobijo le redki. Kriza v osnovnem zdravstvu se namreč poglablja. V letošnjem februarju in marcu je število zavarovancev brez izbranega zdravnika naraslo za skoraj 5600 oseb, večina v okoljih, v katerih ambulant za neopredeljene ni.
Začetek delovanja klicnega centra je zaznamovala ugotovitev, da so operaterji dajali napačne informacije o zdravnikih, ki naj bi opredeljevali nove paciente. Ministrstvo je zatem očrnilo Zavod za zdravstveno zavarovanje, z očitkom, da jim ne posreduje svežih podatkov. Zato jih mora ta zdaj ažurirati dnevno, kar ne povzroča zgolj veliko dodatnega dela zaposlenim v zdravstveni blagajni, temveč tudi v zdravstvenih zavodih, ki morajo vsakodnevno preračunavati količnike in jih sporočati ZZZS. A niti sprotno osveževanje glavarinskih količnikov ne spremeni dejstva, da prostih družinskih zdravnikov v državi ni, saj jih je glede na veljavno ureditev le enajst odstotkov še dolžnih sprejemati nove paciente. Če se pri tistih, ki so bili doslej polno zasedeni, morebiti sprosti prosto mesto, zaradi smrti ali selitve, se praviloma zapolni, preden uspe do te informacije priti klicatelj.
Na ministrstvu razmere doživljajo drugače. Od začetka delovanja klicnega centra opažajo velike premike na bolje. »V prihodnje bomo nadgradili delovanje klicnega centra z enotno vstopno točko pacienta v zdravstveni sistem,« so napovedali. Konkretno kaj naj bi na bolje spremenila enotna vstopna točka v sistem, v katerem ni prostih družinskih zdravnikov, ginekologov in pediatrov, ni podrobneje razjasnilo.
Nerazrešena kriza osnovnega zdravstva je v minulih treh mesecih postala drugorazredna tema, češ da jo je razrešila uvedba klicnega centra in ambulant za neopredeljene. Vendar je od predvidenih 94 ambulant za paciente brez izbranega osebnega zdravnika doslej odprta le tretjina in te je doslej obiskalo manj kot 10.000 pacientk in pacientov.
Izboljšanje ni verjetno, minister Bešič Loredan se je namreč zapičil v povsem druge, domnevno bolj akutne projekte: med drugim vzpostavlja plačni steber za zdravstvo, bije bitko z zdravstveno blagajno, v kateri bi si rad zagotovil politični vpliv, razrešuje direktorje v bolnišnicah in kliničnih centrih, ki bi jih rad iz zavodov preoblikoval v gospodarske družbe, vzpostavlja podjetje, ki naj bi bdelo nad našimi digitaliziranimi zdravstvenimi podatki.
Pacientke in pacienti, predvsem tisti brez izbranega osebnega zdravnika, bodo morali pač potrpeti. Stisko si lahko do konca septembra lajšajo s telefonskim pogovorom z operaterjem Telekoma Slovenije. Njihov klic je brezplačen.
