Včasih so kratkoročni ukrepi nujni in v trenutnih razmerah divjanja cen energentov bi se jim v vsakem primeru verjetno težko izognili. A problem nastane, če imamo politiko, ki ne le zapostavlja, pač pa ruši temelje socialne države, v zameno pa nam sem ter tja navrže kak solidarnostni paket.
Takšne oblike pomoči namreč same po sebi poganja do kraja sprevržena logika. Kot vidimo, smo po dolgih letih neobstoječe stanovanjske politike, krčenja socialne države in ignoriranja energetske revščine prignani tako daleč, da se nam ponujenih 150 evrov kaže kot družbeno sprejemljiva oblika spopadanja z grozljivim strukturnim problemom: da si precejšen delež Slovencev enostavno ne zmore zagotoviti primernega in toplega doma.
Še več: energetski vavčerji niso le prepozni in nezadostni, pač pa so z vidika podnebnih ciljev kontraproduktivni. Ker nam voda že teče v grlo – ali, bolje, ker mraz res že reže do kosti – bo vlada denar za energetske vavčerje potegnila kar iz podnebnega sklada. S sredstvi, ki bi jih morali vložiti v boj proti podnebnim spremembam, pa jih nismo, bomo torej zdaj prek energetskih vavčerjev sofinancirali kurjenje drv in fosilnih goriv. Ali kot je včeraj tvitnil filozof Luka Omladič: »Energetski boni se bodo financirali iz sklada za podnebne spremembe. Najbrž tudi zato, ker je ta precej poln denarja. Poln denarja pa je tudi zato, ker vlada ni ustvarila pogojev, da bi sklad v polni meri izvajal projekte, za katere v resnici je (bil) denar.«
Da je stvar še bolj perverzna, pa si je vlada, medtem ko je mesece mečkala z ukrepi za državljane, dala opraviti z enormnimi energetskimi subvencijami za podjetja. Okoljske organizacije so namreč včeraj opozorile, da je vlada v senci prepotrebnih energetskih vavčerjev snovala dodatne subvencije za največje industrijske porabnike energije. Dvanajstim (naj)večjim industrijskim porabnikom naj bi po ocenah Umanotere do leta 2030 razdelili vsako leto približno 30 milijonov evrov za nakup električne energije. Tudi ta sredstva – sredstva za spodbujanje energetsko intenzivne industrije (!) – bi vlada rada potegnila kar iz podnebnega sklada. Vi pa ste mislili, da morate biti hvaležni za 150-evrsko bombonjero?
V Sloveniji danes, kot kaže, nimamo več socialne politike, pač pa humanitarno politiko. Socialna politika bi namreč ukrepe za soočanje z energetsko revščino uvedla ne zdaj, ne novembra lani, niti ne ob začetku epidemije, ampak že bistveno prej. Mrzle in vlažne sobice, plesnive stene, iz katerih štrli elektroinštalacija, pa stanovanja s špranjami, skozi katere piha na vse strani, nam nevladniki kažejo že leta. Tudi prelomna raziskava neodvisnih strokovnjakov mreže OpenExp je leta 2019 pokazala, da se Slovenija med 28 državami EU z vidika stopnje energetske revščine uvršča na nezavidljivo 20. mesto, kar pomeni, da so bile že takrat razmere slabše le še v osmih drugih državah EU.
Kako bi se na vsa ta opozorila odzvala socialna politika, je jasno: z zamenjavo oken, izolacijo sten in streh, namestitvijo naprav za varčevanje z energijo in vodo, zamenjavo kurilnih naprav, obnovo stavb ter gradnjo ugodnih in energetsko učinkovitih stanovanj, vsem tem ukrepom pa bi zagotovila tudi stabilno financiranje.
Naša, humanitarna politika nam namesto tega prinaša humanitarno pomoč, ki je ob približevanju državnozborskih volitev resda vse bolj radodarna. Ob začetku epidemije smo grizljali solidarnostne lizike, poleti uživali v turističnem golažu, nazadnje, dobrih 80 dni pred volitvami, pa so nam postregli še z energetskimi bombonjerami. Bojmo se dneva, ko bo vlada snovala vavčerje za topli obrok – to bo znamenje, da nas pesti lakota.
