Vizija namreč ni nastala iz nič, ampak nadaljuje razvojno smer, ki jo je Mestna občina Ljubljana začrtala že leta 2007. Takratna vizija razvoja do leta 2025 je napovedovala temeljito preobrazbo prestolnice. Po skoraj dveh desetletjih je občina izvedla okoli 2600 projektov, med katerimi so številni mesto dejansko spremenili. Razširile so se površine za pešce in kolesarje, v polnosti so zaživela prenovljena nabrežja Ljubljanice, obnovljeni so bili kulturni objekti, zgrajeni športni kompleksi, Ljubljana pa je celo pridobila naziv zelene prestolnice Evrope in mednarodni ugled. Trditi, da je bila prejšnja vizija neuspešna, bi bilo tako preprosto napačno.
Če je bilo mogoče uspešno izpeljati več tisoč projektov, zakaj potem nekateri največji in najbolj izpostavljeni ostajajo nedokončani že skoraj dve desetletji? O ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću se govori, da zna projekte hitro premakniti z mrtve točke ali, če povemo po domače, dvigne telefon – in je stvar urejena. Drugačno zgodbo pa vidimo pri razpadajočem Plečnikovem stadionu, nedokončanem trgovskem delu Stožic ter projektih za gradnjo stanovanjskih naselij, ki se šele zdaj zares premikajo z mrtve točke. Ampak nič zato, rešitev je preprosta: projekti, ki niso bili uresničeni do leta 2025, bodo pač uresničeni do leta 2045.
V naslednjih dvajsetih letih lahko pričakujemo, da se bodo te ideje uresničile. Nova vizija ima namreč zelo obetaven naslov: Supermesto. Super za koga? Za mlado družino, ki že leta išče dostopno stanovanje? Supermesto napoveduje, da naj bi bilo do leta 2045 mogoče zgraditi do 45.000 novih stanovanj, pri čemer občina pričakuje, da bo večja ponudba prispevala k dostopnejšim cenam. Manj »super« pa je dejstvo, da bo večina načrtovanih stanovanj tržnih, Ljubljana pa ni izoliran otok, kjer bi cene določalo zgolj število novogradenj. Več stanovanj je seveda nujnih, vprašanje pa je, ali se bo trg res odzval tako, da bodo cene občutno padle. Če se bo uresničila le gradnja brez dejanske dostopnosti, bo ta ključni problem mesta ostal nerešen.
Podobno velja za promet. Vizija pravilno ugotavlja, da prihodnost Ljubljane ne more temeljiti na osebnem avtomobilu. Zato bodo novi potniški center, rumeni pasovi za javni promet in baterijski tramvaj predstavljali pomembne razvojne projekte in premike. A predstavitve in vizualizacije teh idej ne bodo prepričale prebivalcev, vsaj dokler ne bodo dobili pritrdilnega odgovora na vprašanje, ali bodo z javnim prevozom na cilj prišli hitreje in zanesljiveje kot z avtomobilom. Do takrat bo težko pričakovati množično spremembo potovalnih navad. Nekoliko preseneča tudi, da Supermesto razmeroma malo pozornosti namenja parkiranju, četudi gre v zadnjem času za eno najpogostejših tem vsakdanjih razprav med Ljubljančani.
Poleg vseh naštetih vprašanj je jasno, da so vizije mesta pomembne, saj predstavljajo smer razvoja mesta. Dejstvo pa je, da same po sebi ne gradijo stanovanj, ne zaključujejo dolgoletnih projektov in ne odpravljajo prometnih zastojev. Prebivalci svojega mesta zato ne ocenjujejo po kakovosti razvojnih dokumentov, kot je vizija, ampak po kakovosti vsakdanjega življenja v mestu. Če Ljubljančani čez dvajset let ne bodo mogli reči, da živijo v bolj dostopnem, povezanem in prijetnejšem mestu, potem Supermesto ne predstavlja nič drugega kot en supernaziv.