Bivšemu ministru Andreju Vizjaku bi težko očitali, da na svojem zadnjem položaju ni deloval transparentno. Zelo odkrito in brez vsakršnega sprenevedanja je tako rekoč ves svoj mandat na okoljskem ministrstvu delal vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi projekt hidroelektrarne Mokrice premaknil z mrtve točke. Pomagati mu je poskušal z izdajo dovoljenj, umikom motečih členov in javnim denarjem. Vse to so bile pravzaprav njegove zadolžitve. Na njegovem prejšnjem delovnem mestu. Ko se je iz pisarne javne družbe, ki se ukvarja z gradnjo hidroelektrarn, preselil v ministrsko pisarno, a je še zmeraj zasledoval povsem enake cilje, pa je zadeva postala sila problematična.
Ne zato, ker v času čislanega zelenega prehoda in obnovljivih virov za energijo država kot soinvestitorica podpira gradnjo hidroelektrarn. Nenavadno je, če jo najbolj angažirano podpira okoljski in ne infrastrukturni, torej energetski minister, a ker energetski projekti zadevajo oba resorja, to ni sporno. Sporno je, da okoljski minister okolje postavi na stranski tir na račun energetike. Docela problematično pa je, če javni funkcionar sprejema odločitve, ki jih po zakonu zaradi kolizije interesov, ki jih je zasledoval v svoji prejšnji službi, ne bi smel.
Že kmalu po nastopu mandata je Vizjak odkrito javno priznal, da je hidroelektrarna Mokrice zanj zelo pomemben projekt. Najprej je kar z megaprotikoronskim zakonskim paketom naravovarstvenikom onemogočil formalno udejstvovanje v upravnih postopkih pri infrastrukturnih projektih. Naključje ali ne, status organizacije, ki deluje v javnem interesu, so po njegovi intervenciji izgubili vsi trije stranski udeleženci v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za hidroelektrarno Mokrice. Zatem je bivši minister poskrbel, da je vlada – prvič v zgodovini države – sprožila postopek prevlade druge javne koristi nad koristjo ohranjanja narave za hidroelektrarno Mokrice. Ko je postopek po pritožbi okoljevarstvenikov na upravnem sodišču padel, je tik pred koncem mandata Vizjak poskrbel, da je vlada poskusila znova. V času ministrovanja je spreminjal odločitve svojih predhodnikov in v ta projekt kanaliziral na desetine milijonov evrov. Nemara najbolj problematična pa je njegova zadnja odločitev: tik pred volitvami je iz podnebnega sklada svojemu nekdanjemu delodajalcu namenil še poldrugi milijon evrov javnih sredstev. Projekt, ki ga je tako velikodušno podprl, deluje že pet let in v tem času nobena vlada ni čutila potrebe, da mu nameni javni denar. Ta potreba in neverjetna naglica sta nastali, ko je v državi že dišalo po novi oblasti.
Ob vnovični menjavi pisarne bi si Vizjak od svojega novega-starega delodajalca gotovo zaslužil povišico in plaketo z nazivom najzvestejšega uslužbenca. Nekaj preglavic bi mu lahko povzročila morebitna ovadba zaradi zlorabe položaja, če bo do nje sploh prišlo, sicer pa bo bržkone preživel lagodnih zadnjih šest let do upokojitve. Denar za projekte družbe, kjer je zaposlen, je zagotovljen.
V precej bolj kočljivi situaciji je nova vlada. Hja, v času čislanega zelenega prehoda je pač težko deklarativno nasprotovati obnovljivemu viru energije, še zlasti če gre za hidroelektrarno na že povsem zajezeni reki. Je pa domala na vseh nedavnih odločitvah, ki tako ali drugače zadevajo projekt, senca dvoma. Najbolj prikladno za vlado bi bilo, če bi vztrajni in upravnih postopkov vešči okoljevarstveniki znova uspeli s tožbo. Ne glede na zagonetnost položaja pa Mokrice niso največji vladni (hidro)energetski izziv; prej ali slej se bo morala odločiti, kako in ali sploh nadaljevati projekt hidroelektrarn na srednji Savi. Uganili ste, tudi tega je z mrtve točke premaknil bivši minister za energetiko. Pardon, okolje.
