Za najpogosteje uporabljano frazo francoskega predsednika Emmanuela Macrona je ves letošnji volilni čas veljala »et en meme temps«, kar bi v naš jezik najpreprosteje prevedli s »sočasno« oziroma »hkrati«. Zvenela je kot Jankovičev podaljšani »neee«, a ni bila nepotrebni medmet, ampak precej na mestu. Sledila je skoraj vsakemu njegovemu izrečenemu stališču, ki se je nadaljevalo s pogledom iz druge perspektive, pogosto povsem nasprotne. Sam je to »shizofrenijo« razložil kot »zbir idej, ki so slišati kontradiktorne, a nujne v družbi, ki se želi spraviti v red«. Njen stvarni učinek se je odrazil pri Macronovem imenovanju vlade z ministri s politične levice in desnice in njihovim uravnoteženjem, že pred tem pa z izbiro kandidatov za skupščinske poslance, ki jih je matematično razdelil med tiste iz civilne družbe in etablirane politike ter po spolu in politični pluralnosti, preden jih je postavil na sito etičnih in delovnih zahtev.
Da so si med 7882 pretendenti za 577 poslanskih sedežev tega v prvem krogu zagotovili samo dva iz predsednikove stranke Naprej, republika ter po eden iz levega oziroma desnega parlamentarnega bloka, ki so ju sestavili republikanci in socialisti, govori več kot včerajšnji končni rezultat z absolutno prevlado Macronovega gibanja, podprtega z demokratičnim gibanjem Modem Françoisa Bayrouja. V maniri Macronove »sočasnosti« bi lahko sklepali, da je bilo med povprečno trinajstimi kandidati na volilno enoto v prvem krogu toliko dobrih, da tako rekoč nobeden ni izstopal, ali pa tako slabih, da so si le štirje zaslužili nadpolovično podporo. Odgovora na omenjeno kontroverznost v drugem krogu, ki se je zlil v predsednikov zbir kontradiktornih idej neoliberalistične socialne države in retorične proevropske vizije, seveda nismo dobili. Dala ga bodo Macronova dejanja, najverjetneje že v prihodnjih mesecih, za katera je dobil na predsedniških in zdaj tudi skupščinskih volitvah s svojim En Marche – (E)mmanuel (M)arcon gibanjem bianco politično menico, zelo podobno tisti, ki jo je na zadnjih slovenskih volitvah dobil Miro Cerar s svojo stranko MC, pozneje evolvirano iz njegovega imena v (M)oderni (C)enter, kar je opazil tudi francoski časnik Le Echos.
Položaj francoskega predsednika z absolutno večino v narodni skupščini seveda ni primerljiv s slovenskim premierjem in njegovo muhasto koalicijsko večino v državnem zboru. Kažejo pa se podobni trendi od glasovanja »proti« in ne »za« do volilne apatije, ko na volišča ne pride niti polovica registriranih volivcev. Da pri tem priplavajo na površje politični novici ali odrinjenci, ni več presenečenje, kot tudi ni, da je zadnja odločitev volivcev racionalna, če imajo za to priložnost. V ZDA jim je bila odškrnjena, ne zaradi Trumpa, ampak zaradi zakulisne umazane igre z Berniem Sandersom. V Veliki Britaniji so jo izkoristili, nagradili Jeremyja Corbyna, okarali vase zaverovano Mayevo in kaznovali neodvisno stranko UKIP, ki je bila motor brexitskega zavajanja. Po slabih izkušnjah z republikanci, s katerimi je nekaj časa poskušal politični »come back« uprizoriti Nicolas Sarkozy ter katastrofalni vladavini socialista Francoisa Hollanda, je bila odločitev za obetavnega, a nepreizkušenega Emmanuela Macrona racionalna, enako pa velja tudi za lajšanje njegove vladavine prek po sinočnjih projekcijah v navezi z Modemom dodeljene mu blizu dvotretjinske večine v narodni skupščini. Ali bo iz politične in ideološke kakofonije šele sestavljajoča se Naprej, republika odgovorila na izziv časa v Franciji, Evropi in svetu, je še vedno neznanka. Kako se zapravljajo enkratne priložnosti, pa se lahko pozanima pri Slovenski stranki modernega centra.
