Po pričakovanjih so v sredo delegati posameznih evropskih nogometnih zvez za predsednika evropske nogometne organizacije (Uefa) ponovno izvolili Aleksandra Čeferina. To pomeni, da bo Čeferin v evropskem sedlu vsaj še štiri leta, torej do leta 2027, hkrati pa ni ravno malo možnosti, da bo na čelu evropskega nogometa še en mandat, do leta 2031. Ne gre pozabiti, da je kot predsednik Uefe med prvimi ukrepi za večjo preglednost in zmanjšanje tveganja korupcije omejil mandat predsednika. Čeferin ima vso podporo, prav nobenega protikandidata in prav nič ne kaže, da bi se bližalo obdobje, ko se bo to spremenilo.
S ponovno izvolitvijo je Aleksander Čeferin ostal Slovenec z najpomembnejšo funkcijo v svetu. Tako in tako je večji od domačih, predsednika vlade Roberta Goloba, Urške Klakočar Zupančič, ki vodi državni zbor, in večji od predsednice države Nataše Pirc Musar, je pa celo na pomembnejši funkciji od našega vatikanskega kardinala Franceta Rodeta. Zato Čeferinova posredovanja vplivajo tudi na slovenski ne samo športni, ampak tudi politični prostor, kar je navsezadnje občutila bivša vlada Janeza Janše, ki jo je Čeferin najprej glasno opozarjal na pomen demokratičnih norm, potem pa je med prvimi postal del pisane opozicije.
Morda bo v naslednjem obdobju pomagal najti izgubljeni kompas tudi kakšni drugi vladi, a pričakovati je, da bo imel več dela v svoji pisarni ob Ženevskem jezeru. Najprej bo na vrsti superliga. Problem, ki ga je na prvi pogled spretno rešil, se bo verjetno pojavil v kakšni drugi obliki, in to v sami Uefi. Če je Čeferin, ki velja za nepopustljivega in trmastega človeka, na prvi pogled zlahka odpravil pogoltne lastnike velikih klubov, bo v naslednji fazi pritisk kapitala in možakarjev, ki ga poosebljajo, veliko močnejši. Uefa bo verjetno morala še povečati kvote za uvrstitve bogatih klubov v skupinska tekmovanja lige prvakov, kar bo seveda zmanjšalo število mest za manjše države, kamor v Evropi sodijo že vse razen petih ali šestih. Romantično obdobje nogometa, ko so bili evropski prvaki lahko celo romunski ali srbski klubi, bo za vedno za nami. To pa seveda pomeni, da bo vse manj gledalcev, ki jih zares zanima nogomet, in več tistih, ki so na nogomet vezani zaradi poslov, in tistih, ki jih zanima spektakel za vsako ceno, pa čeprav je povezan z videoigrami in podobnimi obstranskimi nogometnimi produkti.
Čeferin težave manjših nogometnih zvez, jasno tudi slovenske, blaži z manjšimi tekmovanji in velikimi, milijonskimi vložki v lokalni nogomet, in tudi to se v naslednjem obdobju ne bo spremenilo, saj je Uefa podjetje, ki je lani zaslužilo več kot šest milijard evrov. Tudi po njegovi zaslugi.
Bolj je vprašanje, kako bo z nastopanjem ruskih ter beloruskih klubov in njihovih reprezentanc. V Čeferinovem štabu so povsem izključili Rusijo in (kljub hudim kritikam) dovolili nastope Belorusom. So pa Belorusiji vzeli evropsko mladinsko prvenstvo za dekleta leta 2025, kar je gotovo napoved resnejših sankcij. Na srečo so odločitve o nastopanju klubov agresorskih držav v rokah političnih voditeljev in Uefa si podobno kot vsi želi čimprejšnje vrnitve športnikov na stadione.
Uefa podobno kot večina poslov, če odštejemo orožarskega in farmacevtskega, za svoje delovanje ne potrebuje vojne, ampak stabilnost, ki jo očitno pooseblja tudi Čeferin. In kot smo zapisali, ni malo možnosti, da bo Grosupeljčan na čelu Uefe do leta 2031.
