Julij 2021. V parlamentarni obravnavi je novela zakona o kmetijstvu, ki naj bi uzakonila z več vidikov problematično prodajo sadja in zelenjave na obcestnih stojnicah. Predvideno je, da bodo smele pravne in fizične osebe kmetijske pridelke prodajati le na mestu pridelave oziroma predelave, v registriranih ali odobrenih obratih, iz registriranih premičnih prodajnih objektov, s prodajo od vrat do vrat ter na stojnicah na registriranih tržnicah, sejmih, prireditvah in v zaprtih javnih prostorih.
Prodajo na obcestnih stojnicah večinsko obvladujejo gospodje in gospe s stalnim bivališčem v Srbiji ali Severni Makedoniji, ki pri nas začasno, za nekaj mesecev, odprejo firmico s slastnim imenom, kot je Briška gajbica ali Sadna dežela … Njeno ime na nekem naslovu v Sloveniji nalepijo na poštni nabiralnik in potem uradujejo na daljavo. Pri obcestni preprodaji »domačega« sadja in zelenjave, kupljenega na italijanskih veletržnicah, serijsko kršijo vse možne predpise s področja davkov, zaposlovanja, varnosti hrane, prometne varnosti, zdravja ljudi … In mastno služijo. Kazni pa ne plačujejo, ker jih slovenski poštarji ne uspejo najti.
Toda tik pred sprejetjem omenjene novele zakona o kmetijstvu je prepoved obcestne prodaje živil odfrčala iz nje. To so dosegli kmetje, ki so poudarjali, da bi prepoved prizadela tudi njih. Posledično je padla odločitev, da bo Slovenija to anarhijo, kakršne ne pozna nobena sosednja država, odpravila s spremembo zakona o trgovini. Toda po treh letih je še ni na vidiku, zato zelena mafija nemoteno obratuje naprej. Iz poročil inšpektorjev izhaja, da ji posel najbolj cveti ob cestah na Primorskem, Gorenjskem ter okoli Ljubljane, Celja in na jugu države.
Pristojni žal ne znajo pokukati čez mejo, da bi preverili, kako imajo to urejeno drugje. V Avstriji brez dovoljenja deželnega glavarstva ne more nihče nikjer postaviti stojnice, za obcestno prodajo živil pa tovrstnih dovoljenj sploh ne izdajajo. Ker je tveganje, tudi z vidika prometne varnosti, preveliko. Da ne govorimo o higieni in zdravstvenem vidiku. Nanj so že pred časom opozorili župani slovenskih obalnih občin. Poudarili so, da prodajalci, ki z golimi rokami prijemajo sadje in denar, praviloma nimajo na voljo ne tekoče vode ne sanitarij. Obcestni prodajalci gredo torej lulat in kakat za grm, vode, da bi si po opravljeni potrebi in pred nadaljnjim stikom z živili umili roke, nimajo, a to za upravo za varno hrano ni neposredno ogrožanje zdravja kupcev teh živil, izhaja iz njihovega odgovora na naša vprašanja.
Finančna inšpekcija že vrsto let nemočna ugotavlja, da je posebnost pri družbah, ki ob cestah preprodajajo sadje in zelenjavo, da so njihovi ustanovitelji in direktorji nedosegljivi. Pogosto so tuji državljani, ki v Sloveniji nimajo prebivališča. To otežuje vodenje postopkov nadzora. Nemalokrat imajo »na zalogi« tudi več družb in tako v primeru, če je ena od njih že v postopku nadzora, poslovanje formalno preusmerijo na drugo, prodajno mesto pa preselijo na novo lokacijo. Toda ko finančno upravo prosimo za imena teh goljufov, ki zaposlujejo na črno in ne plačujejo davkov, se izgovorijo, da konkretnih podatkov o nadzorih ne morejo razkriti zaradi varovanja davčne tajnosti. Še slabše je z upravo za varno hrano. Ta naše prošnje po razkritju imen kršiteljev preprosto ignorira, njena poročila o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora pa so zelo skromna in suhoparna, v slogu »obveščamo vas, da delamo«. Toda potrošniki imajo pravico vedeti, kaj vse je narobe, kakšnemu tveganju so izpostavljeni in kje je varno kupovati. Inšpekcijske službe dajejo s skrivalnicami prehranskim goljufom le še večjo potuho, namesto da bi jih javno razgalile.
