Najprej je bil (morda je bil kdo že prej, ampak sam se ga ne spomnim) Silvio Berlusconi. Tisti italijanski, klovnu podobni, a po učinkih prav nič klovnovski politik, po katerem je dobila ime politična praksa, ki jo je fural: berlusconizacija. Preden je vstopil v politiko, je bil poslovnež, milijarder (le na koga nas to spominja?). Ko je znamenita tožilska akcija Mani pulite (Čiste roke) počistila z vrsto italijanskih političnih strank in se je pričakovalo, da bo na volitvah zmagala Demokratična stranka levice, je ustanovil svojo stranko na platformi zaščite Italije pred komunisti (na koga vas pa to spominja?). Med njegovim trikratnim predsedovanjem vladi je berlusconizacija postala sinonim za populizem, koncentracijo medijske moči v rokah politika, spreminjanje politike v zabavljaštvo in predvsem pritiske na pravosodje. Proti njemu je namreč tekla vrsta sodnih postopkov zaradi korupcije, svojo medijsko in politično moč pa je debelo izkoriščal za boj s sodnimi mlini. Večine (seveda desnih) politikov to ni motilo.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo