Od tedaj je minilo veliko let, oba dečka sta razvila empatijo v spodobni meri; tako je videti. Ampak kaj bi bilo, če bi »kruti« deček odraščal v nefunkcionalni družini, kjer bi vladal alkohol, pustošila beda in redno pel pas s kovinsko zaponko, in bi čez mnoga leta, v specifičnih življenjskih okoliščinah, storil s svojim otrokom, kar je storil z mravljico? Bi bil enako kriv in enako kazenskopravno odgovoren? Pa čeprav je bil morda genetsko predisponiran za krutost, za povrh pa ni imel prav nobene možnosti, da bi na poti v odraslost razvil empatijo in vest.
Vprašanje se morda komu zdi retorično, a ni. Nedavno je podobnega v sodni dvorani zastavila zagovornica Sande A., matere pokojne jeseniške deklice. »Kako naj mati, ki zaradi svojih specifičnih lastnosti, na katere nima vpliva, sploh zazna dolžnost poskrbeti za varnost in zdravje otroka v enaki meri kot mati z običajno stopnjo empatije?« se je na senat višjega sodišča obrnila zagovornica, morda zgolj v pomanjkanju boljših, bolj razbremenilnih argumentov.
Kaj bo na to poreklo višje sodišče, ne vemo, a predstavljajmo si, da bi obramba razpolagala s skenom možganov obdolžene, iz katerega bi bilo jasno razvidno, da v strukturi organa ni centra oziroma nevronskih povezav za empatijo. Ali z genetsko analizo, ki bi dokazovala, da obdolžena ni sposobna nadzorovati svojih impulzov; ne eno ne drugo danes ni več znanstvena fantastika. Bi bilo tudi v teh primerih pravično biološko determiniranega človeka obravnavati kot človeka, ki se lahko svobodno odloča? Če drži, da je odklonsko vedenje genetsko in okoljsko pogojeno, se namreč postavi vprašanje, ali je še mogoče zločinskost obravnavati kot vrsto napačnih osebnih presoj in odločitev, za katere je storilec polno odgovoren.
Odgovori na ta in druga vprašanja – slovenski strokovnjaki so jih tematizirali v zborniku Možgani na zatožni klopi, ki ga je izdal Inštitut za kriminologijo pri PF – so odgovori za milijon dolarjev. Pravo in filozofija lahko ob galopirajočem razvoju nevroznanosti tovrstne dileme le bolj ali manj naslavljata. Dobesedno vsak dan so namreč na voljo nova znanstvena dognanja, na podlagi katerih večno vprašanje o determiniranosti človekovega ravnanja in svobodni volji dobiva nove zahtevne izzive.
Ne le v teoriji. V Ameriki so 13-letnega fanta obsodili na dosmrtni zapor. In vendar so možganoslovci v zadnjih desetletjih s številnimi raziskavami potrdili, da možgani najstnikov nevrološko še niso dovolj razviti, da bi se ti v celoti zavedali posledic svojih dejanj. Prav ta razvojna značilnost jim namreč omogoča drznost, tveganje, nekonformnost, vse tisto, kar je značilno za mladost.
Enega od pogosto citiranih primerov v literaturi, ki se ukvarja s temi vprašanji, sta leta 2003 opisala nevrologa J. M. Burns in R. H. Swerdlow. 40-letni moški, zaposlen v šolstvu, je začel spolno nadlegovati svojo mladoletno pastorko. Žena je tudi opazila, da je začel zbirati otroško pornografijo. Toda na dan odhoda v zapor je dobil močno migreno, preiskava z magnetno resonanco pa je nato pokazala, da mu je v prefrontalni skorji zrasel tumor. Ko so mu ga odstranili, je spet lahko nadzoroval svoje spolno obnašanje. Čez slabo leto je spet začel iskati otroško pornografijo. In glej, zdravniki so ugotovili, da mu je tumor spet zrasel. Znova so mu ga odstranili in moški je spet postal »normalen«. Boljši dokaz za vzročno povezanost delovanja možganov in kriminalnega (pedofilskega) obnašanja bi si težko zamislili.
A težava, ne edina, je v tem, da od človeka, kot ga mislimo vsaj od razsvetljenstva dalje, ne ostane kaj prida, če ga zreduciramo na možganski stroj. Če mu vzamemo moč odločanja, mu vzamemo tisto, kar ga – tako smo bili vsaj navajeni misliti doslej – konstituira kot človeka: da počne slabo ali dobro, ker in ko se tako odloči. Za problematično se navsezadnje pokaže tudi samo dokazovanje krivde in izrekanje kazni. Če storilec namreč ni mogel ravnati drugače, kot je ravnal, potem mu ni smiselno česar koli očitati in ga pravno kaznovati. Morda bi mu lahko odredili le način rehabilitacije. In kakšno sofisticirano novodobno lobotomijo za povrh.
Natančno v tej točki trčimo ob eno ključnih čeri tovrstnih redukcij človekove odgovornosti. Če smo stroji, če nam ni več – brez preostanka – zapovedano predvidevati posledic svojih dejanj in upoštevati drugega, potem nas prej ali slej čaka možganski servis(er), z njim pa »krasni novi svet« nadzora misli in občutkov. Morda bo za začetek ljudem s »problematično« genetsko strukturo ali napačno nevronsko mrežo prepovedano opravljati določene poklice. Morda zavarovalnice ne bodo hotele zavarovati oseb z določenimi genetskimi predispozicijami. Otroke pa bodo že zgodaj ločili na obetavne in nepopravljive. Pozneje bi lahko morda človeško »škart robo«, morilce, goljufe, pedofile… namestili kar v posebne rezervate.
Nismo tega že nekje videli?
