Ko sem krenila po Ilici, ki se je kopala v neki čudovito opojni svetlobi, se mi je najprej res zdelo čudno, kako prazna je ulica. Nikjer nikogar. Potem sem končno prišla do pekarnice, kjer je prodajalka v izložbi razvrščala dišeče žemljice, sirove paličice, makovke, s čokolado oblike krofke in marelične žepke, tako mamljive, da je dišalo daleč naokrog; pristopila sem in jo vprašala, koliko je ura. »Pet je že,« je odvrnila. »Zjutraj ali popoldan?« Debelo me je pogledala in rekla: »Jutro je.«
Uršula Cetinski Foto: Tomaž Skale
Životarjenje po upokojitvi
V prvih dneh službovanja v Zagrebu se mi je zgodila smešna neumnost. Topli sončni žarki so me zbudili zgodaj zjutraj. Skočila sem iz postelje, da ne bi zamudila v službo. A prenosni telefon se je čez noč izpraznil, v stanovanju pa ni bilo nobene ure. Hitro sem se oprhala, navlekla lahkotne poletne cunjice, si zavihtela rožnati nahrbtnik na rame in stekla skozi vrata.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()