Ob koncu druge svetovne vojne je izšla ta alegorija, basen, prispodoba in opomin. Bojda je imel Orwell v mislih Stalina in njegov krog vernikov, zagotovo pa ni imel v mislih naše sedanjosti. Pred petinsedemdesetimi leti je Orwell pisal tako, kot da je za računalnik sedel pred dobrim letom. Da se mu je zgodba zgodila tako, kot se je zgodila nam. V njej smo sami pristali kot kuhane žabe. Počasi, korak za korakom, stopinjo za stopinjo. Vedno z enim dodatkom, saj ni tako hudo. Lahko bi bilo še huje. In v tem je ves čar te živalske podalpske farme: da se vsi počutimo enako. Enako skuhani. Kuhana žaba je metafora, ki jo uporabljajo tako tisti, ki nas kuhajo, kot mi, ki se kuhamo. Kuharji jo uporabljajo kot prispodobo za vse, kar se je dogajalo tri četrt stoletja, mi kuhani po dolgem in počez pa za vse, kar so nam kuharji pripravili v zadnjem letu.
Da pa le ne bi bili vsi v istem kropu, je tu še druga živalska vrsta, ki označuje naš čas. To je osel. Mi smo vsi eni veliki osli. Na led smo šli že tretjič. Tako drugič kot tretjič z izgovorom, da na ledu ne drsi. Da ledu sploh ni. Da nam niti v sanjah ne more spodrsniti. Tokrat pa smo ne le osli na ledu, temveč tudi osli s šopom korenja. Eno leto nas futrajo s tem šopom. Šopom, ki je privezan na koncu palice vsake oslovske glave. Vsake naše glave posebej. Pred nami je korenje, za katerim tečemo. Ves čas na isti razdalji. Ves čas v situaciji, da ne moremo do njega. Totalni kreteni, ki verjamemo, da bomo enkrat dosegli tisti šop na koncu palice. Totalni osli, ki verjamemo v njihove besede, njihovo govorico in njihov diskurz, tako dobro povzet s strani kričača Kacina v znamenitem vzkliku »pejmo se malo hecat«. Skratka, govorica nas osle ves čas nagovarja z odloženim koncem, odloženo realizacijo, odloženim užitkom: še malo potrpite, naslednjih štirinajst dni je odločilnih, že vidimo luč na koncu hodnika, še malo stisnimo zobe, dajmo vsi skupaj zdržati, naslednji mesec bo bolje in tako v neskončnost. V neskončnost prevare. Dragi moji osli, tistega korenja ne boste dosegli nikoli. Vse, kar lahko naredite, je, da nehate sodelovati. Da se ustavite in ne šmirglate žive sile.
Pa da vidimo potem akterje živalske farme, kaj jim bo padlo na glavo. Bo Orwellow prašič Napoleon znorel? Bo po tem, ko je popolnoma prevzel oblast, sproduciral nešteto laži, spremenil zgodovino in živalski farmi vladal z vojsko predanih psov, posegel še po čem tršem? Če ne delujejo ukrepi, je rešitev jasna. Dajmo jih še bolj radikalizirati. Zaostrimo jih do amena. Dajmo vse osle nagnat v samice. Brez vode in kruha, kaj šele korenja. Po mesecu dni jim ne bo prišlo več na misel, da bi še kaj stavkali in protestirali. Lepo bodo spet tekli za tistim korenjem na palici.
Seveda je to možno le v fikciji. Pri Orwellu. Tukaj je čisto drugače. Če bi že morali našega Napoleona dati v živalsko kožo, to zagotovo ne bi bil prašič. To bi bil recimo škorpijon, ki ne more iz svoje kože. Piči, čeprav ve, da to za njega ni dobro. Ali pa lisica, ki se ves čas zvito sprehaja po sosedovih kurnikih in krade vse živo. Ali jež, ki ves betežen prosi za gostoljubje v jazbini ostalih živali in jih na koncu vse prežene. Vse, ki so ga sprejele medse, morajo oditi. Njegove bodice so premočne. Njegova želja po tem, da zavlada jazbini, neskončna.
Na koncu jež v svoji velikodušnosti obdrži v brlogu le tri zveste živali.
Najraje ima delovnega konja Tonina. Ta opravi vsa dela za gospodarja farme. Govori, piše in deluje le v eni smeri: da bo pohvaljen. Seveda se bo lahko tudi repenčil po svoje z besedami »mi konji smo del družbe in to boste morali slej kot prej sprejeti«, ki bodo odražale njegovo odločnost, čeprav bo govor le o tem, da konji morda kradejo skupaj z lisicami. Ali o tem, da konji niso dobro poskrbeli za ostarele kobile v konjušnicah. In tu se pripovedovalec lahko le vpraša: je konj tako neumen, je tako nesramen ali je tako premeten?
Drugi, ki si zasluži gospodarjevo ljubezen, je ravnokar prišel v brlog. To je svizec Whatmough, ki bo v vlogi nove metle počistil medijski hlev nacionalke. V trenutku, ko nova metla začne govoriti o optimizaciji kadrov, reorganizaciji, finančnem prestrukturiranju, notranjih rezervah in sinergijah, vam je vse jasno. Čistka bo popolna. Deratizacija neusmiljena.
Tretji ljubljenec sliši na ime panda Krek. On je vse, kar si želi gospodar. Dialektika na dveh nogah. Na eni strani dobrohoten, na drugi neusmiljen. Na eni razumevajoč, na drugi kaznujoč. In njegove besede, da število okuženih počasi pada, a opažamo tudi rast, bodo ostale z zlatimi črkami zapisane v zgodovino živalske farme. Farme, ki po njegovih besedah nima zelo strogih ukrepov. To je dialektika, dragi moji osli. Nobena resnica, nobeno dejstvo ni večno ali enoznačno. Za občutke gre. In če se počutite kot osli, ste si sami krivi…
