Daljnega leta 1977 so začeli v zagrebški četrti Dubrava, od koder je tudi Jasensko Houra, še danes ena od najbolj prepoznavnih oseb v skupini, ki mu vsi pravijo Jajo. Res je, da so njihovi albumi Crno-bjeli svijet ali Heroji ulice dobri, ampak meni je bila vedno bolj všeč malo manj koketna glasba.
V letih, ko so prljavci začenjali svojo zmagovito pot, me je recimo navduševala skupina Test Department iz Londona, ki je igrala na različne stroje in kovinske predmete; proizvajali so tako imenovano industrijsko glasbo. V neki podzemni garaži na Gospodarskem razstavišču so proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja pripravili tako glasen koncert, da so mi od ekstremnega hrupa zaplesali prav vsi organi v telesu; zdelo se mi je, da še nekaj dni čutim vibriranje ledvic, jeter in srca, medtem ko mi je šumelo v ušesih. Da, tako je, bila je glasba, ki se te organsko dotakne.
V tistem obdobju je Škuc Ropot v Ljubljano pripeljal tudi izjemne Einstürzende Neubauten, ravno tako industrijski bend iz Berlina z usodno karizmatičnim vokalistom Blixo Bargeldom na čelu. Mogoče sem se ravno zaradi Bargelda odločila, da bom študirala nemščino, saj je ta brezkompromisen umetnik mnogim precej antipatičen jezik izgovarjal z neponovljivo mero seksapilnosti. Dramo o Hamletu je recitiral tako, da so mi šle dobesedno dlake pokonci.
Pa me je pred nekaj meseci doletelo, da je bil prvi muzikal, ki sem ga morala sproducirati v gledališču Komedija v Zagrebu, ravno Radio Dubrava. Libreto je napisala Ana Tonković, Prljavo kazalište je prispevalo nekaj starih pesmi, nekaj so jih priredili za potrebe predstave, napisali pa so še sedem novih. Na režijski stolček je sedel izkušeni Krešimir Dolenčić, ki ga poznamo tudi po režijah na slovenskih odrih.
Položaj je še dodatno zapletlo dejstvo, da se naše gledališče že nekaj časa prenavlja. Naposled nas je rešilo hrvaško ministrstvo za obrambo, ki nam je začasno odstopilo dvorano hrvaške vojske Zvonimir. Ko sem prvič stopila vanjo, se mi je zazdelo, da je notranjo opremo v stavbi, ki so jo gradili med letoma 1946 in 1949, prispeval naš Plečnik. Kovinski lestenci kot iz Krope, vrata, kot bi vstopali v čitalnico ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice. No, potem so mi povedali, da je avtor te nekoliko zaprašene, toda neverjetno šarmantne dvorane Hrvat Franjo Zvonimir Tišina, ki je bil pod zelo močnim Plečnikovim vplivom.
Muzikal Radio Dubrava pripoveduje o mladeniču Sokni in njegovih prijateljih ter njihovih mladostniških sanjarjenjih. Sokno igra mladi Damian Humski, ki po prisrčni energiji in brezmejni vitalnosti spominja na zapeljivega Johna Travolto iz Briljantine. Potem se začne domovinska vojna in nekateri mladi fantje se znajdejo v prvih bojnih vrstah. Ko se vrnejo domov, nič ne more biti več tako, kot je bilo. Vojna je v glavah preživelih tudi, ko nastopi mir. Rane se celijo počasi, brazgotine sicer čez čas manj skelijo, a so še vedno tu. Sorodniki pričakujejo, da bo hitro vse po starem. Fantje, ki so odšli na fronto, niso več isti kot tisti, ki so se vrnili z nje. Nekatere so domov pripeljali v krstah.
Menda se ne piše kaj preveč o tem, toda število samomorov med vojnimi veterani močno presega hrvaško povprečje. Od konca vojne do danes si je življenje vzelo že več kot tri tisoč braniteljev, številka pa vsako leto naraste še za sto ali sto petdeset oseb. Veterani se soočajo s psihičnimi težavami in drugimi zdravstvenimi problemi, ne počutijo se več del družbe, ki so ji nekoč pripadali. Razjeda jih občutek nepravičnosti. Medtem ko so doživljali najrazličnejša zverinstva, so si na račun vojne in drugih prevar nekateri polnili žepe.
Občinstvo je muzikal Radio Dubrava doživelo še veliko bolj čustveno, kot sem si predstavljala. Gledalci predstavo občutijo kot svojo zgodbo, čeprav je pripoved lahko tudi univerzalna, podobna vsem družbam sveta, ki so preživele vojne čase. Glasba kultne skupine Prljavo kazalište vse skupaj obarva s poudarjeno zagrebškimi toni. Predstava je zgodba o zagrebški četrti, na katero so njeni prebivalci zelo ponosni. »Dubrava je center Zagreba,« pravi Sokna. To nekoč nekoč izrazito delavsko naselje je specifično glede nacionalne strukture prebivalstva, saj v tem delu mesta živijo tudi Janjevci, se pravi katoliški Albanci, in Romi. Gledalci so predstavo, med katero se smejijo, jočejo, prepevajo in ploskajo, vzeli za svojo. Ker vstopnice za ponovitve v hipu poidejo, jih že prihod v dvorano navda s posebnim vzhičenjem.
Pred kratkim sem prebrala grožnje ameriškega predsednika, da bo z obličja Zemlje izbrisal iransko civilizacijo. Misel je zlovešča. Pomislila sem: »Kar ustavite to Zemljo, da izstopim z nje kot s tramvaja!«* Tako kot prepevajo prljavci: »Zaustavite Zemlju, silazim / Nije mi do ničeg, odlazim.«
V skrajno konfliktnih časih smo. Ne maram prinašalcev slabih novic ali glasnikov apokalipse. Zvenijo patetično. Ampak vse skupaj res ne kaže dobro.