Ko v parku prosimo mimoidočega, naj nam posname skupinsko fotografijo, mu zaupamo, da ne bo pobegnil z našim telefonom. Ko stopimo na prehod za pešce, verjamemo, da voznik avtomobila ne bo pritisnil na plin, in ko gremo mimo neznanca na ulici, računamo, da nas ne bo napadel. In vsakič, ko stopimo na avtobus, sklenemo dogovor z voznikom in vsemi potniki. Brez tega tihega dogovora na različnih ravneh – od prometnih pravil do finančnega sistema – družbeno življenje preprosto ne more delovati.
Prav zaupanje pa je danes ena najbolj ogroženih prvin našega vsakdana. Čeprav je varnost v mestih statistično gledano na zgodovinsko najvišjih ravneh, se mnogim zdi ravno obratno. Psihološki mehanizmi poskrbijo, da si najbolj zapomnimo izjemne, šokantne dogodke. Zato so med najbolj branimi članki v medijih prav tisti o nesrečah in zločinih. Še izraziteje to velja za družbena omrežja, kjer algoritmi sistematično dajejo prednost vsebinam, ki sprožajo strah, jezo in ogorčenje, ne glede na to, ali so resnične ali ne.
Umetna inteligenca je nezaupanju dodala novo dimenzijo. Fotografije in videi so se še nedavno zdeli trdni dokazi, a z umetno inteligenco je postalo preprosto ustvariti zelo realistične ponaredke. Ko ne moremo več zaupati niti lastnim očem, ko postane vsaka informacija sumljiva, se temeljna vez med nami krha. In ko nehamo zaupati neznancem, postane vsak naš korak prežet s strahom.
A problem ni tehnologija sama po sebi, temveč njena načrtna zloraba. Algoritmi se niso napisali sami. Lastniki omrežij so jih od vsega začetka oblikovali tako, da spodbujajo odvisnost in negativna čustva, ker to prinaša dobiček. Načrtno pa je tudi izkoriščanje algoritmov za širjenje neresnic ter spodbujanje strahu in sovraštva s strani političnih ali interesnih skupin. Na to se lahko spomnimo že naslednji mesec pred glasovalno skrinjico in ne podpremo tistih, ki s strahom hranijo lastne interese.
Gradnja zaupanja je danes najbolj radikalno politično dejanje. Občina, ki vpraša občane, kako naj razporedi proračun, in potem njihovo voljo vedno znova tudi upošteva. Krščanska skupnost, ki ponudi župnijsko dvorano za molitev muslimanskim vernikom. Pomoč sosedu, ki ga komaj poznamo, ali preprost očesni stik in nasmeh na ulici namesto skrivanja za telefonom. Zaupanje se gradi z izkušnjo, da so odnosi predvidljivi, pravični in dolgoročni. In od našega zaupanja v neznanca na ulici je odvisno, ali bomo prihodnost preživeli kot skupnost ali kot zbirka prestrašenih posameznikov, ki jih usmerjajo algoritmi.