Ljubljansko letališče pa se skriva. Avtocesta pelje mimo njega, oznake pa so skromne, kot bi te hotele pretentati, da ga zgrešiš. Z avtoceste zaviješ na gozdno pot in se potem po ozkih ovinkastih poteh voziš med drevesi in vedno globlje v naravo. Prav vse na poti pa ti poskuša pokvariti veselje. Ko sem nazadnje peljal drago osebo, sem se najprej izgubil na gozdnih poteh in potem po ozki cesti zapeljal v labirint krožišč, ki so postavljena tako, da čim bolj onemogočijo gibanje. Ko se je cesta zravnala, pa me je pričakala grozeča dvojezična tabla, da naj pazim, ker ne vstopam na Brnik, ampak na območje nečesa, kar se imenuje Fraport. Tam veljajo posebna pravila obnašanja, ki jih uveljavljajo s kar največjo strogostjo.
Vtis je podoben tabli, ki je stala ob berlinskem zidu na Checkpoint Charlieju. »Zapuščate slovenski sektor«, vstopate na območje, ki ga je okupiral Fraport. Ker me je tam okrog že preganjala policija, ko sem nekoga čakal, da pristane, sem se previdno pomaknil proti vrsti pred rampo. Tam je vedno gneča, ker se mešajo avtomobili, ki so koga pripeljali, z avtomobili, ki čakajo, da bodo koga odpeljali. Nikoli ni dovolj prostora, taksisti se obnašajo, kot da imajo neke posebne privilegije, povsod so znaki, da je prepovedano ustavljanje, parkiranje ali tudi samo vožnja mimo. Vse. Razumel sem drago osebo, ki je pograbila kovček in zbežala v letališko zgradbo v upanju, da jo čaka letalo. Negotovost je bila velika. Ujela je zadnje letalo Adrie Airways, ki je poletelo v München. Ko je odletelo, so odpovedali vse lete. Na letališču pa sem z enim očesom ugledal rep letala, ki je bil ves porisan z rdečimi in belimi kvadratki. To boli. Mišljeno je bilo, da bodo oni propadli.
Lagal bi, če bi rekel, da me je presenetilo. Zadnjih dvajset let so z Brnika prihajale skoraj same slabe novice. Ne samo padec prometa, skrb, da bo vse skupaj zamrlo, učinki strahu zaradi 11. septembra, recesija, agresivnost varnostnih organov do migrantov in splošno neprijetno vzdušje zaradi vedno večjega nadzora. Tam se je nekaj antipatičnega zgodilo z razumevanjem države in nacionalnega interesa. Ideja mednarodnega letališča je, da ti tam pobegneš iz države, ko gredo stvari narobe, ne pa da država pobegne z njega in za seboj pusti nered. Nacionalni interes je v mednarodni konfuziji morda res težko določiti, direktna povezanost nacionalne prestolnice z upravnim središčem kontinenta pa nedvomno sodi vanj. Misel, da so zaradi raztresenosti skupaj z nacionalnim letališčem in nacionalno letalsko družbo prodali tudi nacionalni interes, je neprijetna.
Vtis je, da so leta 1991 nacionalno letališče Brnik odpisali z registra nacionalnega premoženja. Ampak zakaj so potem nanj nalepili napis Letališče Jožeta Pučnika? Verjamem, da si je pokojni politik nabral nekaj sovražnikov, vendar ga je kljub vsemu pretirano vsak dan povezovati s krajem, ki vzbuja toliko slabe volje, agresivnosti in občutkov poraza. Kdor koli se je spomnil Brnik preimenovati po njem, bi moral v taborišče za prevzgojo. Želja je osebna. Jaz sem imel Adrio zelo rad, Brnik tudi.
Saj te žalitve spomina morda ne bi opazil, če me draga oseba ne bi bila klicala s severa Nemčije. »A ti morda veš, kam bom jaz priletela nazaj? Prebrala sem, da je Adria odpovedala vse lete.« Vprašanje ni zvenelo logično, ker so prizemljili samo letala. Letališče je bilo že prej na zemlji. Ampak v tej zgodbi je bilo bolj malo logičnega.
Seveda ni priletela niti v Trst niti v Benetke, ampak v Zagreb. Kot zanalašč je bilo nebo modro in je sijalo sonce. Pot je bila prelepa, vendar me je morala draga oseba čakati eno uro. Na dolenjski avtocesti so bili dela in zastoji, pred Novim mestom pa je bila še nesreča. Do zagrebškega letališča sem vozil tri ure, ki sem jih v glavnem porabil za vožnjo po Sloveniji. Ravno dovolj za razmislek o tem, kako zelo narobe je bilo, da nihče ni pomislil o gradnji hitre železniške proge med Ljubljano in Zagrebom. Če prav razumem, bo ta relacija zdaj zelo popularna.
Od meje naprej je šlo vse gladko. Štiripasovna avtocesta pripelje naravnost na terminal za odhode in na veliko parkirišče pred terminalom za prihode. Letališka zgradba je moderen, svetel arhitektonski eksperiment, ki se zgleduje po Franku Gehryju in Zahi Hadid. Ko se pripelješ predenj, se ti zdi, da si brez preskakovanja ovir prišel pred vrata odprtega sveta. Hrvati ti tudi ne pustijo pozabiti, kam si priletel namesto v Ljubljano. »Zračna luka Franjo Tuđman.« Tudi napis je veliko večji kot v Ljubljani. Z letališča pa kot ptiči vzletavajo letala s šahovnicami na repu. Zelena zavist.
