Ko rečeš revija Mentor, ko rečeš Festival Urška, rečeš Kulturno društvo Ernest Golob - Peter iz Sv. Trojice v Slovenskih goricah, rečeš Peter Božič, Dragica (Breskvar) Vesković, Miha Mohor, Tonček Pretnar, rečeš Andrej Makuc, Andreja Gologranc, Barbara Rigler, Aljoša Harlamov, rečeš Feri Lainšček, Vlado Žabot, Milan Kleč, Ivo Stropnik, Franjo Frančič, Goran Gluvić, Breda Slavinec, Matej Krajnc, Stanka Hrastelj, Mirana Likar, Nina Medved, Katarina Gomboc Čeh, Selma Skenderović… Naštevam, česar se ne da našteti (in se opravičujem vsem izvzetim), ker je v svojem bistvu pravzaprav težko verjeti. Ko rečeš revija Mentor, ko rečeš Festival Urška, rečeš lokalne izpostave JSKD po vsej državi, rečeš kulturna društva v vsaki, še tako majhni vasi, rečeš knjižnice, srednje šole, univerze in kulturni domovi, rečeš angažma, rečeš veselje, rečeš pisanje in branje, predvsem pa rečeš: sodelovanje.
V petek grem na Urško in že tedne komaj čakam. Slovenj Gradec je eno najbolj meglenih, a obenem najbolj šarmantnih slovenskih mest, ki pod tisto svojo Uršljo goro spominja na pravo malo gnezdo, da ne rečem leglo ustvarjalnega duha, ki je čisto mogoče prišel od angelov in nebes (v Slovenj Gradcu se poezija bere v špitalski cerkvi sv. Duha), čisto lahko pa tudi od kralja Matjaža.
Saj se ne bi izpostavljala, najbrž je tudi malo nehigienično: na letošnjem festivalu Urška namreč opravljam nalogo državne selektorice, kar pomeni, da sem že od začetka poletja pod nenormalnim pritiskom izbire, saj sem morala za festival najprej izbrati pet finalistk in finalistov, izmed njih pa še zmagovalko ali zmagovalca, letošnjo uršljanko ali uršljana, ki bo za nagrado prejela ali prejel možnost, da prihodnje leto izda svojo prvo knjigo v festivalski zbirki Prvenke.
Festival Urška je v prvi vrsti namreč literarni natečaj za avtorice in avtorje, ki še niso objavili samostojnega literarnega dela, prijavi pa se lahko kdor koli, ki mu uspe na natečaj poslati približno deset strani besedil – poezije, proze, dramatike, nečesa vmes. Poslana dela po korakih ocenjujejo regijske selektorice in selektorji, uveljavljene literarne ustvarjalke in ustvarjalci, ki se z avtoricami in avtorji skozi vse leto tudi v živo dobivajo na regijskih srečanjih po vsej državi, dokler regijske selektorice in selektorji izmed 150 do 200 prijavljenih besedil (približno toliko jih na natečaj prispe vsako leto) ne izberejo najboljših in jih predajo naprej: državni selektorici, letos meni. Uau.
V ožjem izboru regijske selekcije se je letos znašlo 19 besedil in izbrati je bilo treba pet finalnih. Kriza. In potem še eno zmagovalno. Kolaps. Ste kdaj že brali mlado literaturo? Kako je to dobro! Ljudje, kako je to dobro! Pa izberi pet od devetnajstih. Ena sama muka. Dvomi. Spraševanja. Vrtenje filma v preteklost. Prav v zbirki Prvenke in prav po tem istem natečajnem postopku je namreč izšla tudi moja prva knjiga, roman Nebesa v robidah. Zato pravim, da je to pisanje najbrž malo nehigienično. Odgovornost je neskončna. Naloga zapletena. A nujna.
Ni, da bi se izpostavljala – ven metala, kakor rečemo na vzhodni strani –, je zgolj aktualno pričevanje ob aktualnem času: času rebalansa proračuna, ki v postavkah, namenjenih umetnosti in kulturi, predvideva skorajda 50-odstotno znižanje za postavko »(3340) 180012 Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti«, iz katere se sofinancira večina nevladnih organizacij s področja kulture, torej kulturnih društev in zavodov po vsej državi. S 6.446.728 evrov v prvotno sprejetem proračunu se ta postavka s predlogom rebalansa, ki ga je vlada obelodanila prejšnji teden, za leto 2022 zmanjšuje na 3.633.399 evrov.
Podobno se dogaja tudi s postavkama »180304 Založništvo« in »180307 Ljubiteljska kultura«, ki jima v rebalansu proračuna grozi znižanje za skoraj 700.000 evrov.
V petek grem v Slovenj Gradec, v petek grem na Urško. Minister Vasko, predsednik Janez, podpredsedniški vajenec Matej! Pridite zraven! Urška (pa tako lepo ime!) je primer dobre prakse na domačem pragu. Ne zapirajte mošnjičkov, rotim vas. Raje izberite »glej in se uči«! Ni kriva kultura, če zmore, česar ne zmorete sami.
