Jezikolumna: Za igre gre

Iz otroštva se spominjam skrivnostnega usnjenega lončka s petimi kockami in spremnega lista z navodili v ličnem rokopisu, darilo sorodnikov iz daljne Argentine. Darilo se mi je zdelo obetavnejše od siceršnjih pošiljk iz istega vira (različni neuporabni okrasni predmeti), večkrat sem se lotil branja rokopisa, a niti nisem razumel, kaj naj bi počel s tistimi petimi kockami in z lončkom. Doma smo kocko uporabljali bolj ali manj samo pri človeku ne jezi se, nekoliko kasneje dve pri monopoliju in to je bilo to. Lonček s kockami je ostajal neuporabljen v predalu z igrami – do gimnazije, ko ga je po naključju videla sošolka in ga pohvalila, kako lep komplet za jamb imamo. Jamb? Ja, jamb. V nekaj minutah mi je nato pokazala, kako zadeva poteka, kako se nariše razpredelnica, kako se meče in sešteva točke – in odtlej sem za igranje jamba porabil že kar precej življenja.