Videl je namreč, kako je »igralec / le v izmišljiji, v sanjani bolesti / utvari mogel ukloniti dušo, / da mu je prebledel obraz in solze / bile v očeh…« in naprej v tem duhu. Bil je priča popolnemu čustvenemu vživetju, toda vživetju v nekaj neobstoječega, v izmišljijo, ki pa ga je igralec izvedel tako prepričljivo in zares, da je s svojo igro zabrisal mejo med fikcijo in dejanskim življenjem.
Toda Hamleta niso prevzele samo igralčeve prave solze nad izmišljeno tragedijo, temveč še bolj možnost vsega tistega, kar bi s svojo igro še lahko dosegel. »Potopil oder bi s solzami,« nadaljuje svojo misel (v prevodu Milana Jesiha), »in sluh prediral s strašnim govorjenjem, / krive bi zblaznil in nedolžne splašil, / nevedne zbegal – in premotil scela / vida in sluha moč presoje bistre.« Ko je igralec čustvoval in jokal, je s tem izrazil samo svojo skrito in skrivnostno, ljudem oblasti in moči nedoumljivo in neobvladljivo intimo, toda pravi potenciali igre so, razmišlja Hamlet, šele v območju politike, v tistem »beganju nevednih« in v takšnih motnjah »presoje bistre«, ki doseže, da čudežno spregovorijo tudi stvari, ki nimajo jezika. V gledališču je igra (utvara) vedno resničnejša in stvarnejša od dejanskega sveta, v to mišelovko pa se ni ujel le morilec Hamletovega očeta, temveč se vanjo vedno znova ujame sleherni gledalec. V politiki pa je igra sredstvo manipulacije…
Vedno sem strastno preziral lahkotne, površne in zraven še neznosno bedaste primerjave politike s »teatrom«, pa tudi pavšalna poimenovanja družbenih procesov z zgolj režiranim spektaklom v službi zaslepljevanja množic, ko pa mi je bizarno naključje sredi zdolgočasenega preklapljanja med CNN-om in BBC-jem potisnilo v roke Shakespeara, so se mi zaspane oči nenadoma začele širiti, leče miselnih fokusov pa razpostavljati na nove dispozicije. Saj je res vse tako, kot v kakšni stari, zaprašeni shakespearovski kraljevski kroniki, sem pomislil, eno kraljestvo propada, nihče pa še ne ve, kaj bo sledilo in kako bo poslej. Navsezadnje že vsa tista muzejska westminsterska kuliserija, kostumi iz fundusov, staromodno obredje, doneče, a prazne replike, množica igralcev, za katere človek posumi, da niso prebrali komada, v katerem nastopajo… Tudi glavna igralka, kot njen davni predhodnik iz Hamleta, preliva solze, kriči s pregorelim glasom, obrača oči in strelja naokoli s pomenljivimi pogledi, le da je njena igra neprepričljiva in puhla, nikogar več ne fascinirajo in nikogar ne prestrašijo tiste njene zaigrane grožnje s katastrofo. Nasprotno, tako njene solze kot vsa ta teatralna proizvodnja dramske napetosti nas puščajo hladne in nas dolgočasijo prav zato, ker so zgolj predstava, uprizorjena ponovitev nečesa, kar se je v realnosti že dogodilo. Britanski parlamentarci nam s svojimi šmirantskimi nastopi, pa vendar tudi doslednimi rituali v slogu starinskega političnega teatra, uprizarjajo nekakšno farso o koncu včerajšnjega sveta, tistega sveta, ki se je na evropskih družbenih tleh vzpostavil po drugi svetovni vojni in je bil do zdaj naš skupni svet, svet evropske skupnosti kot zavezujoče povezave različnosti v deloma utopično in šele potencialno, v veliki meri pa tudi že dejansko, realno obstoječo presežnost.
Vse to zdaj razpada, vezi popuščajo, vsak hoče nadaljevati po svoje, krepijo se nezaupanja in zamere, obnavljajo stara sovraštva in delitve, prepiri so ostri in brez rokavic, zato so se Britanci, ki so že ves čas težko živeli s tem, da jim pravila skupnega življenja pišejo v Bruslju in Berlinu, zdaj odločili, da se odselijo. Nekdo si je zamislil, da bo odhod triumfalen, za njimi pa naj bi ostale le ruševine in vsesplošen potop, zdaj pa jim grozi, da jih bo sedemindvajset sostanovalcev nazadnje moralo vreči iz hiše. Teatralna nacionalistična opereta se pretvarja v dramo ponižanja in poraza, v kateri poslanci spodnjega doma in ministrska predsednica nastopajo kot osebe, ki vse bolj živčno iščejo svojega avtorja, ob umanjkanju režiserja s trdnim konceptom pa se grobo prerivajo na rampi, solirajo in izzivajo aplavze. Edina prava zvezda spektakla je John Berkow, suvereni vodja ceremoniala in nadzornik improvizacije, ki vedno v pravem trenutku spusti zaveso (z gromkim glasom izprazni dvorano in poslance nažene na glasovanje), vešče tke dramaturgijo in podaljšuje suspenz. Prav glasovanja pomenijo intervencijo racionalnosti v kaos, obenem pa manifestirajo resnično moč demokracije. Naj bodo sklepi oziroma »amandmaji« še tako prazni in »nezavezujoči«, glasovanje jih vedno vpiše v mrežo kot zanesljive in trajne oporne točke v nepreglednem morju živega peska, z drugo besedo: političnih voluntarizmov.
V tem spektaklu ni več prostora ne za igralčeve prave solze in ne za Hamletove refleksije in mišelovke, kljub temu pa deluje in ima silovite učinke. Vse svetovne televizije ga sproti komentirajo in ugibajo o potencialnih zmagovalcih in poražencih, še bolj pa o vseh možnih koncih te nenavadne drame, ki v maniri nekakšnega postdramskega gledališča nastaja sproti, kot produkt političnih blefiranj in dramaturške improvizacije. Brexit je, razmišljam, skoraj neprebavljiv amaterski teater, ki pa ga vseeno gleda ves svet. Kot nekoč, ko so se na uprizoritvah tragedij zbrali vsi prebivalci Aten. Prav zato ima ta dolgovezna drama s predvidljivim koncem nekaj realnih možnosti, da se nekega jutra izteče v streznitev in katarzo, ne samo za njene protagoniste in statiste, temveč predvsem za tiste Evropejce, ki svojo vsakdanjo bedo zdravijo z nacionalističnim opojem in sanjarijo o nekih novih ločitvah ali celo krvavih dionizijah. Zato ta predstava nemara ni samo za nič in za Hekubo.
