Z izginjanjem travniškega cvetja izginja še marsikaj

Ko sem pred okoli petdesetimi leti prvič potoval v Anglijo, sem bil najprej navdušen nad njihovimi negovanimi tratami brez plevela z na kratko postriženo travo, ki je bila kakor preproga. Tudi pašniki na podeželju so bili takooo zeleni, sočni, kar sem pripisoval podnebju, ki jim vsakih nekaj dni priskrbi dež, pa nižjim temperaturam kot pri nas – če kje trava dobro raste, je to v oceanskem podnebju (zato so tam tudi lahko razvili golf, za katerega potrebujejo takšno travnato preprogo). Moji gostitelji so se med potjo po podeželju navdušeno ustavili, ker je v travi ob cesti cvetel regrat, češ, glej regrat! Meni se je takrat to zdelo malo smešno. A po dobrem tednu bivanja tam se mi je šele posvetilo, da je na travnikih in pašnikih rasla samo trava, da rož praktično ni bilo. In sočno zelenje se mi je zazdelo pusto, sterilno. Tudi trate ob hišah so bile prazne, vsak plevel so izpulili, da o kakšni marjetici sploh ne govorimo. Danes smo pri nas skoraj na istem. Vsi travniki, ki jih redno kosijo, so že skoraj povsem brez rož ali pa preživijo le tiste, ki res zgodaj zacvetijo in semenijo. Druge so dobesedno izumrle. No, najdemo jih še vzdolž kakšne njive ali ceste, kjer travo kosijo redkeje in ima čas, da dozori, z njo pa tudi nekatere vrste travniškega cvetja.