Beng, beng, beng, to je strašljivo nasilje, je rekel, zakaj je treba predvajati zvoke takšnega nasilja. Čisto nič ne doprinese k podajanju informacij o stvari, pri ljudeh pa lahko vzbudi neprijetne, pa tudi nepredvidljive odzive. Komu lahko naraste adrenalin, mu vzbudi bolezensko naslado, lahko pa povzroči tudi stisko, strah. Prav imate, je rekla voditeljica. Tudi mi moramo prevzeti svoj del odgovornosti: biti moramo pazljivejši.
Ne uspe se mi niti obrniti okoli lastne osi, niti prav ne doumem, kaj se je zgodilo v tisti šoli, kaj točno pomeni, da moramo biti pazljivejši, mi in Odmevi (vmes slišim, kako me minister za šušmarjenje s tujimi delavci v slovenskem gostinstvu prepričuje, da so slovenski policisti pripravljeni na takšne nevarnosti, kajti strelja se zdaj že v naši neposredni bližini, mi pa menda tudi nismo imuni, tako reče gospod minister, pri čemer ne razumem, kaj natančno bi rad povedal, kaj bi rad sporočil), ne uspe mi skratka niti prav zajeti sape, ko jaz in moja mama in moja oma in moja brata in moje sestre in prijateljice in tovariši in sosede in Odmevi in gostje in psihologi in vsekakor tudi gospodje ministri in gospe ministrice in predsedniki in predsednice zletimo v brezno, kaj brezno, neskončni krater (takšen, kot bi ga pustila atomska bomba) strašljivega nasilja na televiziji, na radiu, v časopisih, na internetu, beng, beng, beng, puf, paf, ne vidimo sicer odtrganih glav, rok in nog in solz in krvi, vidimo in slišimo pa »eliminirane« znanstvenike, »zradirane« objekte in »fantastične« novice o pokončanju sovražnika.
