Ne čakaj pomladi v maju, dragi Ježek Fran Milčinski, kajti maj te bo utopil. Tu na vzhodni strani smo utapljanja sicer vajeni, ampak po navadi ga prakticiramo s špricerji. Šluk vina in vse je v redu, težave spolzijo po grlu kot mala malica. To zdaj, to z navadno vodo, po vrhu še mehko in brez mehurčkov, kar tako ulito z neba, ni del naših tradicionalnih navad. Ni. Od tradicionalnih navad pa se mi resnično nismo pripravljeni ločiti, zato bi se radi pritožili vrhovnim poveljnikom, naj čim prej spravijo stvari v red.

Veste tisto, ko je že tako tragično, da postane smešno? Črpanje vode iz kleti ali spalnice štiri noči zapored je takšna stvar. Ali pa ko na deževno jutro zagledaš svojo hišo obkroženo z vodo, da je videti kot grad nad obrambnim jarkom. No, grajski je samo jarek z blatno vodo, kar je nad njim, z gradom nima nobene zveze, pa še mostička ni nikjer nobenega, da bi te čez vodo odpeljal s suhimi koleni. Še posebej ni grajska čaplja, ki na eni nogi stoji v jezeru, ki bi morala biti tvoja terasa. Dve rački, ki se poganjata tam, kjer po navadi parkiraš. Takšne reči. In dežja še kar ni konec.

V Slovenskih goricah smo poleg svojih tradicionalnih vrednot poznani tudi po precej tipični geografski obliki vasi. Jareninski Dol, Jakobski Dol, Vukovski Dol. Dol zato, ker je doli, spodaj, po vsem, kar je spodaj, pa po dolgem teče potok. Tako so narejeni naši kraji, vsi po vrsti, in ob potočkih stojijo kapelice z lipami in tečejo sprehajalne poti.

Kadar se zgodi takšna predrznost, kot je to zadnje deževje, se voda v naših dolinah namesto po dolgem postavi počez. Kot da ne bi več znala teči v pravo smer, zraste čez vse meje dobrega okusa in zalije njive, travnike, pešpoti, pogosto pa tudi terase, parkirišča, greznice, spalnice in kleti. Od časa do časa je lahko stanje prav katastrofično. No, če smo zares natančni, je ta »od časa do časa« iz leta v leto pogostejši; močnejši; predrznejši. Težava je v tem, da je poleg dola po navadi zelo blizu tudi gor, včasih tudi precej visok in strm, in potem se to z vodo še dodatno zaplete, kajti kar naenkrat tudi gor začne siliti dol. Zemlja, gramoz, breg. To samo nese, pada, se trga, plazi. In če si spodaj ravno v napačnem trenutku, evo, ni zabavno, prisežem.

Zdaj pa se postavite v našo kožo. Tudi vi bi rekli: to ne vodi nikamor. Ne moremo od jutra do večera gnati črpalk! Načrpano vodo pa tudi moraš nekam odvajati in to je šele panika. Ko nimaš kam. Ko resnično, resnično nimaš več kam, kajti potočki so se spremenili v ocean.

Zato smo si ob tej zadnji ujmi rekli, hej, najti moramo krivca, potem pa opraviti z njim, kakor znamo zgolj pri nas. Ko je človek v riti, pardon, pač vidi bolje. Mati narava nas je naredila na takšen način. Bolj ko ti trda prede, trši je tvoj karakter. Kar naenkrat razumeš stvari, ki ti še pred petimi minutami niso bile jasne. Premikaš gore. Rešuješ svet.

In mi bomo rešili svet!

Skratka. Pri nas na vzhodni strani smo po resnem premisleku ljudi v riti ugotovili, da je vsega kriva mati vseh zablod, Natura 2000. Tista, ki so nam jo poslali iz Bruslja in ki zafrkava tudi kmete. Če ne bi bilo Nature, bi mi lahko mirno kosili ob naših potokih, čistili vodostaje in rihtali vse, kar je rihtati treba. Zdaj pa neki naravovarstveniki zaradi petih metuljev in ene vidre ne dovolijo, da bi mi vzeli stvari v svoje roke, zabetonirali potoke in imeli mir.

Šalo na stran. Res je težko. Polja so potopljena in po takšnem maju bo zelo težko kmetovati. Težko bo mirno in zadovoljno živeti z idejo, da te lahko z danes na jutri odnese plaz, zalije meteorna voda ali pokoplje utrgan hrib. Kar se dogaja ta hip, je sijajen prikaz precepa, s katerim se bomo morali soočati v mesecih, letih, desetletjih, ki so pred nami. Vključno s kmečkimi protesti.

Gre za precep med kratkoročnim in dolgoročnim dojemanjem časa, stiske in ukrepanja. Stiska, ki te zagrabi v trenutku, ko se ti nad glavo trga plaz, je hipna, vseobsežna in hromeča. Tudi če si sicer miren in razsoden človek, te v takem zgrabi panika. Peš bi zbežal na drugo stran sveta, če bi le bilo možno. Ko ti poplavlja hektarje in hektarje njiv, na katerih je posejana krma za tvoje živali, se ti trga srce. Ne veš, resnično ne veš, kako boste ti in tvoje živali preživele. In četudi bi nekatere od teh živali slej ali prej poslal v zakol, gre za stisko, ki presega človeško sposobnost mirne presoje; hudo ti je in pika.

Natura 2000 je ukrep, ki smo si ga zadali, skupaj, da ne bi podlegli hipnim, vseobsežnim in hromečim obupom ob naravnih katastrofah, ki nas čakajo danes, jutri, nadaljnjih sto let. Čakajo nas zato, ker dolgo, predolgo nismo imeli Nature 2000 in smo naravo popolnoma uničili. Če bomo v prihodnje znali ravnati bolje, naslednje generacije nemara ne bodo več doživljale takšnih katastrof. Nemara. Kdo ve.

Ampak meni je voda mojo njivo uničila danes in jutri ne bom imela hrane zase in za svoje ljubljene. Kako naj mislim na naslednje generacije?

Težko je. Težko bo. Držati bi morali skupaj, a videti je, da bo to še najtežje od vsega.