Vsaj ljudje, ki nam recimo za obred iniciacije ni bilo naloženo pobiti jato delfinov ali pač streljati vrabcev. Kajti v čem pa je pobijanje delfinov, o čemer govori dokumentarec, ki je, kolikor se spomnim neki ponedeljek par mesecev nazaj, po službah in pisarnah povzročil hlipajočo pafijado, primerljivo zgolj še s Severininim porničem, različno od sesuvanja ptičev z zračko po okoliških strehah? V ničemer. Pa eno zbuja hlipanje, drugo pa zgolj spomin na neke bolj divje čase. A naj se vrnem k osnovi. Sumu zaznave, da so vrabci postali previdnješi. Nekako imam občutek, kot da se ne bo več ponovilo, kar se mi je par let nazaj, da sem jedel pico družno z njimi. Jaz na eni strani z nožem in vilicami, on in njegov kolega pa stoječ na nasprotnem robu krožnika, čez rame nametavajoč tretjemu kolegu na mizi za njima male koščke kruha, ki so jih potem družno pokljunčkali. Saj se še kaj pošopirijo, vendar pa to ni več dogajanje na ravni nekdanjih predstav. Pa pustimo naklepanja, zakaj bi temu lahko bilo tako, saj je sila vprašljivo, če so moje zaznave sploh točne. Sploh pa niti niso važne. Omembe vredna značilnost je, da sem, potem ko sem navrgel zgodbo o skupnem obedu s ptiči, slišal enako pripombo, kot jo je navrgel tudi akter zgodbe o prestrašeno tresoči se veverici sredi Karlovškega mostu. Prestrašeni zaradi prometa kakopak. Avtomobilov, ki so švigali mimo nje. Dokler naš akter ni zaustavil kombija in prometa, izstopil previdno iz avtomobila, posegel po usnjeni jakni in se že pripravil, da v velikem stilu, podobno kot sta onič na križišču pri Plavi laguni aplavz na odprti sceni požela policista, ker sta zaustavila promet, da je cesto prečkal mojster jež, v jakno ujame tresočo se veverico in jo reši. Pa ravno tedaj prikolesari mimo reševalske slave željna kolesarka, v naskoku sestopi s kolesa, skoči proti veverici, z namero da jo hlastno reši, ko jo veverica legitimno samoobrambno ugrizne v roko do krvi in končno pobegne. No, kaj bolj zabavnega od tega, kar se je zgodilo v zadnjem stavku, resda težko napišem, sem pa vendarle dolžan skupno značilnost obeh zgodb. Jah, v obeh primerih je bilo kot reakcijo na pripovedi najprej slišati, da bi bilo pa to treba posneti. Da bi bil to super prizor. Kako bi bilo to dobro, pa take. Zakaj že? Odgovor je lahko samo, da zaradi zbujanja pozornosti. To je glavni šport in pojasnilo za prenekatero tako na videz razumno kot nerazumno vedenje dandanes. Pomembnejše od denarja. Zbujanje pozornosti je bržkone še najbolj točno pojasnilo tudi za akcije domnevnega šišenskega zastrupljevalca psov, o katerem je govora v teh dneh in na račun katerega bi živelj na referendumu bržkone ponovno uzakonil smrtno kazen, kar se, kot je pred dnevi futurološko trezno zaznal Štefančič jr., itak obeta kot ideja v vzponu. In iz tega, da je na svetu več kamer in filmov kot gledalcev, se ponuja izpeljava, da je problem zahodnega sveta v tem, da je preveč prodajalcev in premalo kupcev. Preveč robe. Kolikor želiš, pravzaprav. Preveč pastirjev in premalo ovc, kot že dolgo ponavlja stari Albanec. Nihče ne bi bil več ovca. Pa vendar so se včeraj, 1. aprila, pod objavljenimi izmišljotinami razvile enako besne forumske debate, kot če bi bile novice resnične.
Triptih
Oborožitev, razorožitev, napotitev
