Že dve uri vas tišči v prsih, sili vas na bruhanje, majico imate preznojeno. Bi za nasvet prosili gospoda Janeza Janšo, morda gospoda Aleša Hojsa, gospoda Jelka Kacina? Jaz ne. Prepričan sem, da bi tudi vi poiskali pomoč pri zdravniku. Brez dvoma so omenjeni politiki strokovnjaki na nekem ali več področjih. Na medicinskem gotovo ne. Z izjavami nam že osem mesecev sporočajo, da medicine ne poznajo, z mnogimi ukrepi, ki jih odrejajo, to tudi dokazujejo. Bilo bi fascinantno, če ne bi bilo grozljivo, da smo javno zdravje, naše zdravje zaupali ljudem, ki niso medicinski strokovnjaki.
Uvodoma izpostavljena izjava, ki jo logično lahko interpretiramo kot »mi, nova vlada, bomo epidemijo zajezili, mi bomo premagali virus«, potrjuje, da je bil nedopusten vdor politike v medicinsko stroko načrtovan. In zato so bili v enoumno skupino odločevalcev politično izbrani tisti, ki so se strinjali s to dogmo. Morda je k nastanku neustavljive želje politikov po zmagi nad virusom botrovalo tudi njihovo neznanje. Dejstvo, da lahko včasih viroza povzroči pljučnico, zaradi katere bo bolnik potreboval ventilator ali celo umrl, je za zdravstveno osebje samo ena od množice z učenjem pridobljenih strokovnih informacij. Medicinsko neukemu politiku pa lahko novo spoznanje, da lahko zaradi viroze umremo, požene strah v kosti. Strah je pogost vzrok za neracionalne odločitve. In teh je, zaradi vpletanja politikov v medicinska vprašanja, povezana z epidemijo, veliko. Preveč.
Dogma, da moramo virus premagati, je razlog in opravičilo za politično odločanje o vse bolj restriktivnih epidemioloških ukrepih. Kljub restriktivnim ukrepom nam nadzor nad epidemijo uhaja iz rok. Podobno se dogaja skoraj povsod v Evropi. Restriktivni ukrepi torej niso učinkoviti. Zakaj? Odgovor nam, v nasprotju s slabimi dokazi o učinkovitosti posameznih epidemioloških ukrepov, mnogo bolj prepričljivo ponuja vseevropski politični prisilni »eksperiment« z restriktivnimi ukrepi. V »eksperiment« je vključena večina evropskega prebivalstva, vse starostne, etnične in rasne skupine (vzorec je več kot reprezentativen). »Eksperiment« je pokazal, da ljudje, tudi s pomočjo medicinsko nedopustne represije, ne zmoremo dosledno upoštevati radikalnih ukrepov do te mere, da bi bili ti uspešni. Soočeni smo le z neželenimi posledicami restriktivnih ukrepov – psihosocialno in zdravstveno katastrofo. Izsledke »eksperimenta« moramo zato takoj vnesti v epidemiološke učbenike, da preprečimo podobne zločine/tragedije v bodoče.
Izkušnja z »eksperimentom« je še toliko bolj grenka, saj zdravstveni delavci iz izkušenj in raziskav vemo, da bolniki zdravstvenih navodil ne upoštevajo vedno. Le 30 odstotkov bolnikov sledi kompliciranim terapevtskim režimom, ki so povezani s spremembo življenjskega sloga. Nekaterim zdravstvenim delavcem je zato jasno, da restriktivni epidemiološki ukrepi ne bodo učinkoviti. Tudi z represijo ne. Odrasli ljudje smo, čas je, da presežemo neizsanjane otroške fantazije, porojene ob igranju »partizanov in Nemcev«. Prenehajmo z represijo.
Covid je postal nadbolezen zaradi več razlogov. Med njimi ni medicinskega. Covid je viroza. Oskrba bolnika z virozo je z medicinskega vidika preprosta. Bolnikom lajšamo težave – zagotavljamo jim udobje: počitek, čaj, znižujemo zvišano telesno temperaturo in lajšamo kašelj. V primeru težjega poteka jih oskrbujemo v intenzivnih enotah. Covid je glede umrljivosti primerljiv z gripo. Ker se ljudje z novim koronavirusom srečujemo prvič, zanj še nismo imuni, množično zbolevamo. Posledično je veliko bolnikov hospitaliziranih. Večinoma so hospitalizirani starostniki, ki pri oskrbi potrebujejo veliko pomoči pri negi in hranjenju, zato bolezen predstavlja breme predvsem za negovalni kader. Covid ni nadbolezen.
Zavedam se bremena, ki ga bolniki s covidom trenutno predstavljajo za bolnišnice in domove starejših. A menim, da panika ni potrebna. Odločevalci, treba je le povezati tri, tudi vam dobro poznana dejstva: 1. v bolnišnicah je dovolj postelj; 2. primanjkuje negovalnega osebja; 3. vojaki so se vselej izkazali kot pomemben člen za pomoč ljudem v stiski v naravnih nesrečah. Za vojake bi bil zaščitni skafander, v primerjavi z neprebojnimi jopiči, čeladami in ščiti, kot lahka baletna obleka. V nasprotju s težko brzostrelko, ki epidemije ne bo rešila, bo skodelica čaja v roki učinkovita pomoč mnogim bolnikom s covidom. Pomoč negovalnemu osebju v domovih starejših in bolnišnicah bi bila za vojake kot popoldanski nedeljski izlet.
Gospod Janez Janša in gospod Matej Tonin, trenutna stiska zdravstvenega sistema je priložnost za politiko. Čakamo in vas opazujemo. Odločitev in odgovornost sta povsem vaši.
