Visoka je cena svobode

Doživela sem jo kot katedralo, v kateri se rojevajo čudesa gledališke umetnosti. Ne vem več, katerega dne sem jo obiskala, saj dnevnikov nikoli nisem pisala, vem pa, da me je večer močno pretresel. Na vsak način sem želela v živo videti slovitega avstrijskega gledališkega in filmskega igralca Klausa Mario Brandauerja v vlogi Hamleta. Na filmskem platnu me je popolnoma prevzel kot Mefisto v filmu madžarskega režiserja Istvána Szabója, posnetem po romanu Klausa Manna. Brandauer je tedaj že štel čez štirideset let, zato ni bil ravno mlečnozobi danski princ. Sedela sem na enem najbolj od odra oddaljenih sedežev, saj se je cena vstopnice lepo ujemala z mojimi tedanjimi prihranki. Opremljena s prikupnim damskim kukalom sem igralce dobro slišala, videla pa sem jih kot oddaljene, premikajoče se mravljice, ki so se mi približale šele skozi povečevalno steklo. Večer je bil opojen, esenca vsega, kar sem oboževala in kar ostaja moja strastna ljubezen: vrhunsko gledališče. Aplavz je trajal vsaj petnajst minut. Hamleta v črni, razpeti srajci so gledalci zasuli z rdečimi vrtnicami. Kakšen lep ritual!