Letos pa se je stvar nekoliko zapletla. Ker je imel nov avto in, kot je rekla Liza, »itak vedno rad komandira«, je nanj padla naloga, da k žegnu, v vas, kjer živijo njegovi starši, odpelje ne le njuno košaro, temveč še košare tašče, brata, strica in nečakinje. Zadnji sedeži so se hitro napolnili. Ena košara, druga, tretja, četrta, vsaka skrbno pokrita s prtičem, vsaka z vsebino, ki je zahtevala posebno pozornost. Ko je zaprl vrata in sedel za volan, se je za trenutek ozrl nazaj. »Tole je kot prevoz umetnin,« je zamrmral. Prižgal je avtomobil in takoj zaslišal prvi pisk.
Na zaslonu se je pojavilo opozorilo: PRIPNITE VARNOSTNI PAS. Željko je pogledal okoli sebe. Bil je pripet, piskanje pa ni ponehalo. Pogledal je na zadnje sedeže. Košare!
Avto je bil prepričan, da sedi zadaj tričlanska družina, ki ignorira osnovna pravila varnosti. »Kaj je zdaj to?!« Segel je nazaj, kolikor je lahko, in poskušal eno izmed košar rahlo premakniti. Piskanje je za trenutek prenehalo. Olajšanje. Nato se je ponovno oglasilo. Še glasneje in ga med vožnjo neprestano spremljalo. Kratki, ostri signali, ki so mu rezali skozi ušesni bobnič in mu šli neposredno na živce. »Saj ni človeka!« je zavpil, vendar se avtomobil z njim več kot očitno ni strinjal.
Pri prvem semaforju je začel eksperimentirati. Z eno roko na volanu, z drugo je segal nazaj in poskušal košare razporediti drugače. Ena je padla nekoliko na stran, druga se je nagnila, tretja se je skoraj prevrnila. Piskanje pa ni ponehalo. Ko je zapeljal na obvoznico, je že izgubljal potrpljenje. »Dobro, vas bomo pa pripeli,« je rekel.
Na prvem počivališču je ustavil, odprl zadnja vrata ter previdno začel vleči varnostne pasove čez košare. Prva, druga, tretja. Pasovi so se zapenjali čez prtiče, čez ročaje, čez šunko in jajca. Ko je končal, je stopil korak nazaj in zadovoljno pogledal rezultat. »Evo.« Sedel je nazaj za volan. Tišina. Za nekaj sekund. Nato pa pisk. Tokrat z druge strani. »Ne,« je rekel tiho. Pogledal je nazaj. Ena izmed košar se je rahlo premaknila. Dovolj, da je senzor spet zaznal »nepripetega potnika«.
Pisk. Pisk. Pisk.
Ko je končno prispel pred hišo staršev, je ugasnil motor in avto je napolnila blažena tišina. Popolna, odrešujoča tišina!
Željko je nekaj sekund sedel za volanom in gledal predse. Potem je počasi izstopil, odprl zadnja vrata in začel odpenjati pasove. Košare so bile na mestu. Malo stisnjene, malo premaknjene, a cele.
Mama je stopila iz hiše in vprašala: »Si vse varno pripeljal?«
»Sem.« Za trenutek je pomislil, nato pa dodal: »Bolj varne ne bi mogle biti.«