Cornwellova knjiga je, kot vse podobne, še okrepila napetosti. Vatikan je z ogorčenjem pospremil zgodovinarjev zapis, bolj nevtralna publika pa je dobila dodatno ilustracijo tistih mračnih časov. Ko sem prebral knjigo in ob neki priložnosti komentiral še vedenje vodstva slovenske cerkve v tistem času, to je ob začetku druge svetovne vojne, mi je blago kritiko kar osebno naslovil danes že pokojni zgodovinar akademik Janko Pleterski. Seveda nisem pisal kot zgodovinar, zato je bil najin pogovor, ko sem ga obiskal, z njegove strani zelo prizanesljiv.
Moja popreproščena teza je bila, da je vodstvo slovenske cerkve slepo sledilo vatikanskemu vzoru. Vatikan ni nastopil ne proti razraščajočemu se fašizmu ne proti vojni v Abesiniji, kot tudi ne zoper Hitlerjev nacizem.
»Veste, malo drugače je bilo,« mi je prijazno začel razlagati Pleterski. »Vatikan se res ni dosti oglašal, a molčal je v nekih trenutkih, ko je bil ta molk nadvse zgovoren.«
Nadaljevanje sem poiskal v akademikovih spisih. Prelomnica je bil Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo. V skladu z okrožnico Divini redemptoris iz leta 1937, ki jo je izdal Pacellijev predhodnik Pij XI. in je prepovedovala vsakršno sodelovanje katoličanov s komunisti, so fašisti od papeža pričakovali, da bo podprl Hitlerjev napad na brezbožni boljševizem. A papež se je odločil za molk, zaradi katerega je bil deležen hudih očitkov in protesta veleposlanika fašistične Italije pri Svetem sedežu. Zgodovina je to označila kot »modri molk Vatikana«. Vodstvo slovenske cerkve, zlasti škof Rožman in njegov svetovalec Ehrlich, pa tega molka ni hotelo razumeti. Rožmanovo pastirsko pismo oktobra 1941 se posebej sklicuje na okrožnico proti komunizmu, o kateri se je papež Pij XII. raje odločil molčati. Sporočilo Vatikana je bilo jasno – kljukasti križ ne more biti znamenje nobene križarske vojne.
Tako akademik Pleterski, ki mi je skušal razložiti, da je bila drža vodstva slovenske cerkve še dosti slabša od vatikanske politike. Po povedanem in prebranem ni bilo mogoče dvomiti o tem.
Seveda ostane očitek, da bi papež moral spregovoriti. Tako moralno razsodbo preberemo ne nazadnje izpod peresa najuglednejšega slovenskega teologa akademika Jožeta Krašovca. »V tako kritičnih trenutkih se pokaže, kdo je Kristusov učenec in kdo antikrist. Tudi tisti, ki molči, ko kdo drug neposredno ruši moralni red, je kriv hudodelstva.« Avtorjeva ocena sicer ni namenjena papežu, a se zdi povsem uporabna tudi zanj.
Je mogoče pričakovati, da bomo namesto zmehčane podobe pretekle cerkvene politike po novih preučevanjih doslej nedostopnih arhivov dobili še bolj izostren portret? Pravzaprav ne preseneča, da ima sedanji papež Frančišek toliko podpornikov med preprostimi množicami in toliko nasprotnikov med ljudmi na položajih in z močjo. Še največ, se zdi, prav v Vatikanu.
Morda novo odprti arhivi osvetlijo tudi zgodbe, kakršna je Rupnikova. Razlaga, ki jo je ponudil Delov kolumnist Lisjak Gabrijelčič, da se je namreč za nedavno razveljavitveno sodbo treba »zahvaliti« našemu povojnemu režimu, utegne imeti tudi drugačno interpretacijo. Še marsikje po Evropi so v povojnih časih potekali procesi, ki bi jim brez težav očitali procesne pomanjkljivosti. A le v naši balkanski krčmi v zadnjih letih prevladujejo politične sile, ki rehabilitirajo četnike, ustaše in domobrance.
K tej zgodbi gre tudi slika hrvaškega nadškofa Alojzija Stepinca, ki je dobil veren portret v knjigi Nadškof genocida švicarskega avtorja Marca Rivellija. Naj citiramo samo Stepinčev pozdrav okupatorju: »Bog, ki odloča o usodi narodov in vodi srca kraljev, nam je dal Anteja Pavelića in spodbudil vodjo prijateljev in zaveznikov, Adolfa Hitlerja, da uporabi zmagovite sile za poraz naših sovražnikov. Slava Bogu, hvaležnost Adolfu Hitlerju in zvestoba našemu poglavniku Anteju Paveliću.«
Prav temu Stepincu so na Kredarici postavili spominsko obeležje s podpisom »S hvaležnostjo in spoštovanjem, slovenski katoliki«.
In za konec še malo zanimive statistike iz domačega arhiva. V Sloveniji se je v letu 1942 za več kot 800 odstotkov povečalo število novorojenčkov z zanimivim imenom. Adolf.
Se zdi verjetno, da bi nove slike iz arhivov prinesle olajšanje? In – komu?
