»Vemo za desetine čolnov v stiski tik pred otokom (Lampedusa) v tem trenutku, vendar nam preprečujejo, da bi pomagali. To je nesprejemljivo,« so nemški humanitarci v nedeljo protestirali na twitterju. So what, bi rekel bivši predsednik. Zakon je zakon! Nismo krivi, če se – spet enkrat – utopi nekaj deset ali nekaj sto nesrečnikov, ki ne berejo evropskih imigracijskih zakonov in jim preklemanski čoln razpade kilometer ali dva pred obalo obljubljene dežele. Reševalci, četudi so v bližini, jim pač ne smejo pomagati. Postranska škoda, žal. Če bo spet kakšen mali Alan ležal na morskem bregu, se bomo itak vsi čuteči ljudje glasno razjokali. Četudi smo se, roko na srce, na tovrstne prizore že malce navadili. En utopljeni v Blejskem jezeru je tragedija, nekaj tisoč utopljenih v Sredozemskem morju je statistika.

Danes fašistoidne oblasti, ko gre za migrante, zgolj delajo red. Branijo Evropo. Rešujejo probleme, ki se bodo na nas zgrnili v prihodnosti, če jih ne rešimo zdaj. Skrbijo za državne interese. Za svoje ljudi. Na Lampeduso je konec minulega tedna, je poročala STA, v enem samem dnevu prispelo rekordnih 2000 migrantov. Če se za hip odrečemo desetim božjim zapovedim – denimo peti »Ne ubijaj!«, ki po krščanski razlagi vključuje spoštovanje vsakega življenja, ker je vsako življenje sveto – ali zlatemu pravilu, moramo priznati, da ima Melonijeva razloge za trdoto. Italijo tujci okupirajo, Evropa skomiga z rameni in pušča Italiji, da opravi umazano delo. Za vse nas. Kar je treba storiti, je treba storiti.

Posledično beseda deportacija izgublja tisti zlovešči, srhljivi prizvok, ki ga še slišimo v generaciji, ki je bila v šoli in zunaj nje bombardirana z zgodbami o nečloveškosti nacizma in fašizma, o njunem zločinskem bistvu. Ta prizvok je čedalje tišji. Parlamentarna večina je v torek sprejela zakonsko novelo, po kateri bodo morali družinski člani tujcev v 18 mesecih opraviti izpit iz slovenskega jezika na osnovni ravni A1, sicer bodo – deportirani. Golobovo koalicijo so kajpak pri tej odločitvi vodili razumni, utemeljeni razlogi. Tujce, ki jih krvavo potrebujemo, da bodo namesto nas opravljali vsa tista težka in slabo plačana dela, za katera ni dovolj zanimanja med nami staroselci, je treba integrirati, integracija v slovensko skupnost pa brez znanja jezika ni uresničljiva.

Novela je torej na vso moč koristna. Albanske matere, na primer, ne bodo več izkoriščale otrok, da so jim za tolmača, ko obiščejo učiteljico, mesarja, ginekologa … Tujci se ne bodo več zapirali v geto svojih, ker ne bodo znali komunicirati z okoljem. In lahko si bodo poiskali službo, ki si je brez znanja slovenskega jezika ne bi mogli. Koalicija pač rešuje probleme, ki nas že pestijo ali nas utegnejo doleteti v prihodnosti. Kakšna deportacija tu in tam bo zanemarljiva postranska škoda.

A pustimo cinizem ob strani. Tisto, kar vznemirja, zlasti v medlih ali celo odobravajočih publicističnih odzivih na omenjeno odločitev, je neznosna lahkost pristajanja na politikantsko dobrikanje tistemu delu volilne baze, ki se počuti ogroženo. Ko v obrambi Svobode in SD – Levica je glasovala proti – dokazujejo, kako pomembna je integracija priseljencev in da brez znanja slovenščine ni mogoča, streljajo mimo. Ne zato, ker omenjeni trditvi ne bi držali, temveč ker ne razumejo, da kritiki zakona nis(m)o proti integraciji. Zgrešen je način. Ker je avtoritaren in ker v sebi nosi logiko ravnanja z izbrisanimi, v smislu »dali smo vam možnost, niste je izkoristili, marš domov«. Vnaprej lahko namreč predvidimo, da nekateri tujci izpita v predvidenem roku ne bodo opravili. Ker bodo, na primer, ravno tedaj, ko bi morali na izpit, v bolnišnici; ker bodo prednostno reševali svoje eksistenčne in druge osebne stiske; ker se ne bodo mogli (na)učiti slovensko ob skrbi za pet otrok; ker bo tečaj predaleč; ker nerodni, neizobraženi, starostno opešani ne bodo zmogli učenja in izpita ... Kljub dobri volji. Kljub državni prisili. In take bomo deportirali. Jim v imenu birokratskega boga vzeli družino in zapečatili usodo. Amen.

Papež Frančišek si je pred desetimi leti za svoj prvi obisk zunaj Vatikana izbral Lampeduso. Da bi se poklonil tamkajšnjim ljudem, ki so za migrante, ki so se rešili na njihov otok, storili vse, kar so lahko, in da bi svet opozoril, da se mora migrantskega vprašanja lotiti pri koreninah. Torej pri vzrokih za (brezglavo) pot v Evropo: vojnah, trgovini z orožjem, revščini, nasilju, brezizhodnosti. Govoril je o »globalizaciji ravnodušnosti«, o tem, da stiske drugega ne čutimo kot svoje, in o tistih, ki v skrbi za svojo dobrobit pozabljajo, da je za to potrebna »anestezija srca«.

Po desetih letih od »zgodovinskega« papeževega obiska se zdi, da je anestetik dobro prijel. Ravnodušnost do onih spodaj in onih čez je nova normalnost. Tudi Svoboda in SD sta to zapopadli.