Hrvaška strokovna javnost se je v zadnjih dneh razpisala o premieri Shakespearovega Richarda III. v režiji Vita Tauferja v Dubrovniku. Le nekaj dni pozneje je odjeknila še krstna izvedba predstave Herscht 07769 po romanu madžarskega nobelovca Lászla Krasznahorkaia v režiji Ivice Buljana in izvedbi ansambla HNK Split. Temu sta se letos pridružila tudi Marko Mandić in Robert Waltl iz Slovenije. Kritiki so predstavo označili za izstopajoč, vznemirljiv, celo revolucionaren umetniški dogodek, kakršnega v Splitu niso doživeli že dolgo. Med prvimi je na portalu Dalmacija Danas pisala Magdalena Mrčela in svoj zapis naslovila: »Herscht ni predstava – Herscht je revolucija«. Strinjam se. Gre za uprizoritev, ki bi jo brez zadrege lahko uvrstili na najuglednejše evropske festivale, od Dunajskih slavnostnih tednov do Avignona, kamor pa gledališčniki iz manjših držav žal le redko prodremo.
Romana Herscht 07769 v slovenščini ni mogoče brati, lahko se odločimo za hrvaški prevod. Krasznahorkaia smo Slovenci spoznavali tudi po zaslugi filmskih mojstrovin Béle Tarra, ki je po njegovih romanih snemal filme in z njim večkrat sodeloval kot soscenarist. Zanimivo je, da je bil Tarr, ki je umrl januarja letos, tesno povezan tudi s Splitom. Tam je želel ustanoviti doktorski študij filmske režije in snemanja, vendar mu je okolje, očitno nedoraslo tako izvirni zamisli, to preprečilo.
Obsežni roman je izvrstno priredil dramaturg Ivan Penović, Buljan pa je v predstavo vključil tudi del presunljivega govora, ki ga je Krasznahorkai imel 7. decembra lani ob prejemu Nobelove nagrade. Pisatelj, ki roman začne z besedami »Upanje je napaka …«, je tedaj dejal, da so njegove zaloge upanja pošle, zato bo govoril o angelih – o ljudeh, ki tiho nosijo trpljenje sveta.
V središču uprizoritve je razmerje med neonacistom Bossom in mladeničem Florianom Herschtom. Marko Mandić Bossa odigra z osupljivo intenzivnostjo in ustvari nepozabno intelektualno ter fizično kreacijo, katere energija učinkuje kot igralska jedrska eksplozija. Nasproti mu stoji mladi Stipe Jelaska, ki Floriana oblikuje z občutljivostjo in skoraj krhko nedolžnostjo. Ta kontrast postane eno od glavnih gonil predstave.
Tudi vsi drugi igralci na prizorišču zapuščene trafopostaje v splitski industrijski coni Dujmovača gradijo domišljijsko natančno izrisane like prebivalcev fiktivnega nemškega mesta v Turingiji, kjer je neonacizem znova v vzponu. Njihovi odnosi se zgoščajo okoli Floriana, mladeniča, ki se podobno kot marsikateri mladi Evropejec današnjega časa znajde v krempljih ekstremistične manipulacije. Verjame, da bo prihajajočo apokalipso, razkroj vrednot in izginjanje upanja, zaustavila kanclerka Angela Merkel. V predstavi jo prepričljivo igra Snježana Sinovčić Šiškov, letošnja dobitnica nagrade za najboljšo žensko vlogo na Puljskem filmskem festivalu, ki je zablestela z upodobitvijo samo na videz preproste ženske v prvencu Koke režiserja Igorja Jelinovića.
Naslednje dopoldne hodim med borovci po dvorišču čudovite splitske vile Ivana Meštrovića. Opojni vonji Mediterana mi lezejo pod kožo, vročina pa povzroča, da zrak pred očmi migota. Buljanova predstava mi nikakor ne gre iz glave. V moje misli se je zarezala kakor ujeda z ostrimi kremplji v svoj plen. Premišljujem o upanju, o padcih in zmagah svojega življenja, o hrepenenjih, ki so ugasnila, in tistih, ki še vedno komaj opazno tlijo v ropotarnici želja. Predvsem pa razmišljam, kako nujno bi bilo Herschta pokazati slovenskemu občinstvu. Toda kje bi se to sploh lahko zgodilo?
V Sloveniji nimamo niti enega poletnega gledališkega festivala, ki bi po vzoru Dubrovnika ali Splita ustvarjal lastne festivalske predstave, na katere bi občinstvo čakalo z enakim vznemirjenjem, kot to počno Hrvati. Spomin me odnese v drugo polovico devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so nastali Exodos, Primorski poletni festival, Lutke, Mesto žensk in Mladi levi. Večina jih je zaživela okoli leta 1995, kakšno leto prej ali pozneje.
Danes so slovenski gledališki festivali, z izjemo stabilnega Borštnikovega srečanja, ki je del rednega programa SNG Maribor, daleč od razvojnega zagona tistega časa. Ostali so v podobnih okvirih kot ob nastanku ali pa so zaradi finančnih pretresov povsem ugasnili. K temu so prispevale neambiciozne in včasih celo prav provinicialno obarvane državne kulturne politike, neodločnost lokalnih okolij in trenja v producentskih ekipah, kjer so destruktivne sile pogosto premagale ustvarjalne. Zavist in nevoščljivost nista le neprijetni značajski potezi, temveč tudi uničujoči zaviralki pobud, pomembnih za celotno skupnost. Hkrati se je gledališču vse bolj zapirala medijska krajina, s tem pa se je zmanjševal tudi njegov družbeni vpliv.
V začetku devetdesetih let smo verjeli, da bodo slovenski gledališki festivali čez nekaj desetletij vsaj tam, kjer so hrvaški danes.
Naše upanje je bilo napaka.