Takole se je bralo: »Tujec sem bil in ste me sprejeli. Kdo se še ni znašel pred zaprtimi vrati, za katerimi čutiš življenje, a ostajajo zate zaprta. Enako hudo je obstati pred zaprto roko. Pred roko, za katero veš, da ni prazna, a vendarle zate ostaja zaprta. Ob takšnih doživetjih bolj kot lakota ob pomanjkanju hrane, bolj kot mraz zaradi neprimerne obleke, boli srce, ki čuti, da je zavrženo.«
Ni kaj reči ob tako občutenem zapisu. Nekoliko premišljevanja pa mi je povzročil podpis – Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit. Poskusil sem ločiti slovenskega cerkvenega vrhovnega poglavarja od prejemnika naših pričakovanih darov, ki je Karitas. O tej ustanovi samo vse najboljše. Rešuje, kjer sta odpovedali država in Cerkev. Seveda je Karitas del Cerkve, a njen vpliv na politiko, ki ustvarja bogate in revne, je videti zanemarljiv. Pri Cerkvi pa je to malo drugače. In ne gre le za bogate in revne, gre za tujce in domače, partizane in domobrance, verujoče in nevernike (spomnimo se samo slednjim posvečenih besed kardinala Rodeta), pa še kakšno razlikovanje bi se našlo. Pri nekaterih tujcih je Cerkev še posebej zadržana, včasih njeni vodje odkrito sovražni. Spomnimo se samo zapisov, kot je bil škofa Štumpfa, da je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«. Dodal je še, da se bodo »migranti na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do nam povsem nesprejemljivih življenjskih navad«.