Trinajst tez o Beogradu

Režimskim sejmom knjig sem se izogibal. Sejem arhitekture je bil že lažja stvar, manj je moja stvar in sem, ne da bi vprašal, kdo je organizator, privolil v to, da se ga udeležim. Po uradnem delu sem zaželel, da bi ljudje s polnimi pljuči zaživeli svobodo, ki so si jo priborili na nedavnih volitvah. Kar je večina ljudi iz občinstva navdušeno sprejela. Opazil sem tudi, da nekateri morda niso vedeli, kaj bi s čestitko – a to res ni moj problem. Med tem je bilo treba preveriti, kdo je ostal; v teh petih letih je iz mojega življenja odšlo veliko dragih oseb, a veliko jih je tudi ostalo. In ostali so na pravi strani. Do pozno v noč sem poslušal zgodbe: M. je direktorica mednarodnega festivala, živela je v New Yorku, videla svet. Glede volitev je privolila, da jih bo nadzirala na vasi, nekako sto kilometrov od Beograda. Takole pravi: »Šli smo na tečaj opazovalcev volitev. Vodili so ga študenti. Več dni so nam pojasnjevali, do kakšnih situacij lahko pride, na kaj vse so pripravljeni SNS-ovi boti, da bi ukradli volitve. Državo so praktično ugrabili in zaradi kraje glasov in nasilja, ki so ga izvajali, ne bomo nikoli vedeli, kakšna je bila volja ljudstva.«