To so besede Dimitrija Rupla, ki je pred slabim tednom dni v oddaji Intervju na nacionalki opisoval Petra Jambreka. Nič posebnega tale citat, tako kot ni bil nič posebnega intervju, ki ga je vodil Jože Možina. Slaba ura upešanega zgodovinskega spomina. Slaba ura amnezije in slaba ura še slabše propagande. Študijska ura, kako se nekomu dobrikati in mu polagati odgovore v usta. Pa saj to ni nič novega. Možina je pač genij. Genij, ki je uspel s svojo držo na nacionalki narediti iz sebe heroja, mučenika in žrtev v eni osebi. Kot heroj je dobil nagrado Prešernovega sklada, kot mučenik se dan za dnem žrtvuje za svojega gospodarja in kot žrtev vsak dan demonstrira nemoč. Tako zelo, da ga večina izmed nas ne jemlje resno.
Žrtev je vsakič, ko o njem napišemo kaj kritičnega. Recimo, da so njegovi intervjuji bedni po vsebini in še bolj bedni po obliki, da je v bistvu v ozadju navadna lenoba narediti kaj bolj temeljitega in v ospredju večna želja dokazovati, da je na pravi strani. In da, če bi bila nacionalka res to, kar o njej govorijo njegovi gostje (tokrat je Peter Jambrek nacionalko označil za partijski medij), njega na tej instituciji ne bi bilo niti blizu. Kaj šele, da vleče dobro plačo in dobiva kar po nekem nenapisanem zakonu vse intervjuje z ene strani.
Tole intervjuvanje na nacionalki je nasploh ena smešna štala. Vsak bo gostil svoje. Mi naše, vi vaše. En tak pakt o nenapadanju. Ne hodite nam v zelje in ne hodite nam rabutat hrušk. Jože bo podelal vse z desne, drugi pa vse z leve poloble tega malega koščka sveta. Skratka, nacionalka že udejanja v intervjuju izrečeno idejo Jambreka, da bi imeli na nacionalki dva pola, dve uredništvi, dve programski usmeritvi. Dva koncepta bi se tolkla za pozornost gledalcev. In končno bi mokre sanje o uravnoteženosti postale dejstvo. In bili bi prvi na svetu, ki bi lahko v ustavo zapisali idejo o dualizmu. Tistem dualizmu, ki so ga v največji stranki na svetu razlagali kot posebnost, unikum in bistvo našega jezika. Dvojino so zamenjali z dualizmom. Dualnim pogledom na svet. Vsako dejstvo, vsaka resnica ima dve plati. Dva pogleda. Dve strani in dve razlagi. Seveda pa se že vnaprej ve, katera je prava.
To ve tudi Dimitrij Rupel, ko govori o priplavanih sovražnikovih truplih. Resda idejo o truplih pripisuje Jambreku, ki je večji optimist kot on, ampak v bistvu govori o vojni. Govori o sovražnikih in truplih. Govori o želji, da trupla preplavijo reke. Resda metaforično, ampak vsaka vojna je najprej metafora. Najprej simbol. Najprej vojna besed in idej. Je pa zanimiva ta ideja o sovražniku, ki je pri koncu svojih moči. Večna mantra tega pola. Vse je v tranzicijskem pokončanju. Vse je tako rekoč na zadnjih mehurčkih kisika in porablja za svoj obstoj zadnje atome moči. In še enkrat dokaz, da ta pol ne razume politične konkurence. Ne razume konkurence konceptov, razume le boj. Razume le vojno. Razume pokončanje. Ne razume sobivanja.
In v tej vojni velja posebna taktika bojevanja. Stara preizkušena partizanska strategija. Poglejta našega šefa vlade Janeza Janšo. On je ves čas prisoten. Ves čas nam kot vrhovni oče dokazuje, da nismo vredni njegove ljubezni, ves čas nam obljublja pekel, če ne bomo pridni, ves čas nam očita našo slepoto in zavedenost, pa vseeno ga izročevalci sodne pošte ne morejo locirati. Enkrat je v falkonu, drugič v helikopterju, tretjič v blindirani limuzini in vedno nekje drugje. Celo najeti detektivi ga ne morejo izslediti. To me spominja na našega maršala Tita. Nemci so vedeli, da obstaja, da je tu nekje, da je prisoten pri vseh, pa ga vseeno niso mogli izslediti. Pripravljeni so bili dobro plačati vsakega ovaduha, vsakega izdajalca in vsakega kolaboranta, pa vseeno niso našli legendarnega Josipa Broza - Tita. To je naš Janez. Legendaren v svoji neulovljivosti. Legendaren v svoji vseprisotnosti in popolni odsotnosti obenem. To je v bistvu laična definicija Boga: je ves čas tukaj, pa ga vseeno ne moremo uloviti. Ne moremo stisniti selfija z njim. Ne moremo mu stisniti roke. Ne moremo mu izročiti svojega spiska želja.
Če imamo tri svete kralje, Janšo, Jambreka in Rupla, imamo tudi svetnico. Svetnico sveta Javne agencije za knjigo, Gabrielo Babnik Outtaro, ki je Dimitrija prepoznala kot pravega bodočega šefa agencije z besedami: on je eden od ključnih mislecev na Slovenskem, ki je podal jasna stališča o literaturi, narodu in državi. Ja, jasna stališča so pomembna. Ali pa beležnica s telefonskimi številkami, zaradi katerih je Borut Pahor vabil Rupla za svojega svetovalca. Najpomembnejša knjiga za našo mlado državo. Stiki s svetom. Konkretna imena, ki nam lahko pomagajo. In vse te štiri junake našega časa, Janeza, Petra, Dimitrija in Boruta, povezuje vsaj ena skupna točka: vsi so bili ponosni člani partije…
