»Tukaj je avto najbolj ogrožen,« je rekel Lizi, ko so z družino čakali v koloni. »Željko, gremo na otok, ne v Normandijo.« Sinova zadaj sta molčala. »Mi gremo tukaj ven,« je rekla. »Kako tukaj?« »Peš. Preden začneš s svojo histerijo.« Sinova sta se odpela z olajšanjem in nemudoma izstopila iz avtomobila. »A vas je sram?« je vprašal Željko. Nihče ni odgovoril. »Prosim, samo zapelji na trajekt,« je rekla Liza. »Počasi, ampak ne tako počasi, da bodo zaradi tebe zaprli linijo.«
Ko je prišel na vrsto, mu je mornar v oranžnem telovniku pomahal naprej. Spustil je sklopko in avto premaknil za pet centimetrov. Zatem je ustavil. Mornar je znova zamahnil. »Saj grem!« je zavpil Željko. Za njim je nekdo potrobil. »Ne trobite!« je kričal nazaj. »To ni krožišče, to je morski promet!« Željko je zapeljal na trajekt tako počasi, da bi ga lahko prehitela družina z napihljivim flamingom. Ko mu je mornar pokazal, naj parkira ob belem kombiju, je otrpnil. »Tukaj?« »Tukaj!« »Ampak tam je kombi.« »Ja. Parkirajte ob njem.«
Željko je popravljal položaj: malo naprej, malo nazaj, malo levo, malo desno. Mornar je najprej mahal, potem kazal, potem samo še stal s prekrižanimi rokami. Ko je le parkiral, kot se mu je zdelo prav, je Željko previdno odprl vrata. Odprla so se za tri centimetre in se skoraj naslonila na sosednji avto. »Aha,« je rekel. »Kot sem predvideval.« »Ugasnite avto in izstopite,« je zavpil mornar. »Ne morem izstopiti.« »Lahko greste čez drugo stran.« »Ne bom šel čez drugo stran,« je rekel Željko. »Pri tem se človek s pasom, uro ali gumbom na hlačah nasloni na plastiko, potegne po sredinski konzoli in nabašem na praske. To se začne z eno prasko, konča pa z notranjostjo kot v službenem kombiju.« »Gospod, za vami čakajo avtomobili.« »In pred mano čaka lakiranje.« »Potem pa zapeljite malo bolj levo,« je rekel mornar. »Ne morem, tam je kombi.« »Malo nazaj.« »Tam je drug avto.« »Malo naprej.« »Tam pa je prihodnost, v kateri imam obtolčen odbijač.«
Mornar je dvignil roke, se predal in poklical kapitana. Ko je ta le prišel, se je dalj časa prepiral z Željkom, nato pa poklical mornarje. Ti so morali izprazniti prtljažni prostor trajekta, umakniti dva avtomobila, en motor in gospoda s hladilno torbo, ki je za Željka pač stal na napačnem mestu. Željko je nato, pod nadzorom celotne posadke, avto premaknil na samo, v kot trajekta, kjer okoli njega ni bilo ničesar razen železne stene in rešilnega obroča. »No, vidite,« je rekel mornarju. »Če bi to naredili takoj, ne bi bilo težav.« Trajekt je izplul z dobrimi štiridesetimi minutami zamude. Liza in sinova so ga čakali na palubi in se pretvarjali, da ga ne poznajo. Ko jih je Željko našel, je zmagoslavno naznanil: »Avto je varno parkiran!« »Vemo!« je zadirčno rekla Liza. »To vedo tudi vsi drugi potniki!«