Tu me zanima specifičen zakonski vidik tega početja. V sporazumu, ki sta ga podpisala pentagonski Vojaški raziskovalni inštitut Walter Reeds in Državni center za nadzor nad boleznimi in javnim zdravjem Republike Gruzije, je v 13. členu zapisano: »Mednarodno pravo ne more biti uporabljeno. (Pogodbeni) stranki se seznanjata in strinjata, da to ni mednarodni sporazum, da mednarodno pravo tu ni uporabno.« Dve državi sta se torej legalistično odločili, da bosta delali nekaj, kar je zunaj zakonov, ki veljajo med državami.
Ta gruzijski primer je srhljiv, ker gre za biološko orožje. Ampak nič manj skrb vzbujajoče ni suspendiranje mednarodnega prava. Zanikovanja, kršenja in demontiranja mednarodnega prava je v resnici čedalje več.
Ni dolgo tega, kar je ameriški državni svetnik za varnost razglasil, da ZDA ne bodo sodelovale z mednarodnim sodiščem v Haagu (ICC) in da bodo zaščitile svoje državljane in svojega »prijatelja in zaveznika« Izrael pred preiskavo in morebitnim kazenskim pregonom tega sodišča. Še več, zagrozil je sodišču. Če bo nadaljevalo s preiskavo zaradi ovadbe, da so ZDA v Afganistanu zagrešile vojne zločine, »bomo sodnikom in tožilcem ICC prepovedali vstop v Združene države, sankcionirali njihova sredstva v finančnem sistemu Združenih držav in jih preganjali znotraj kazenskopravnega sistema Združenih držav«.
Kot da bi ne bilo dovolj hudo, da nekatere najmočnejše zahodne države in njihovi zavezniki z Arabskega polotoka in iz historične Palestine dejansko serijsko kršijo mednarodno pravo in da jim nihče nič ne more, ker pač obvelja pravica močnejšega. Za res slab okus in občo demoralizacijo potem še sprevračajo svoje kršitve mednarodnih zakonov v nekaj plemenitega, svobodoljubnega in humanitarnega, za zločine pa krivijo žrtve svoje agresije in jih s tem še dodatno razčlovečijo. Kršitev mednarodnega prava in destrukcija ne le številnih življenj, temveč tudi družbenih in političnih skupnosti, naselij in infrastrukture, kulture, zgodovine in narave sta tako nujno tudi napad na našo sposobnost razločevanja med tem, kar je prav in kar ni, kar je res in kar ni, na naš občutek za pravičnost in moralo, na resnico in logiko, na percepcijo in mišljenje.
Kot rečeno, vse to je že samo tako hudo, da si je bilo težko predstavljati, da bi bilo mogoče stvari še poslabšati – ne le dejstveno, temveč na načelni ravni. Ameriškemu svetniku za državno varnost pa je uspelo nemogoče. Ne le da dopušča delovanje svoje države in njenih »prijateljev in zaveznikov«, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, delovanje mednarodnega prava je razglasil celo za nedopustno. ZDA, je grozeče napovedal, bodo institucije in ljudi, ki uveljavljajo mednarodno pravo, sankcionirale in kazensko preganjale. Ne gre več za to, da je delovanje ZDA po svetu pogosto v nasprotju z mednarodnim pravom. Dosegli smo točko, ko nam je bilo povedano, da je mednarodno pravo v nasprotju z ameriškimi zakoni, da se mednarodni in ameriški zakoni izključujejo, da je delovanje mednarodnega prava predmet pregona ameriškega kazenskopravnega sistema.
Menim, da bi se slepili, če bi ameriško grožnjo ICC razlagali kot pragmatično potezo. ZDA so namreč bolj ali manj istočasno grozile Siriji s kemičnim napadom in »kaznovanjem« za kemični napad, torej z dejanji, ki bi potencialno morala zanimati ICC. Na te grožnje mednarodnopravni instituciji je treba gledati kot na eno od potez, s katerimi so ZDA po eni strani kršile mednarodno pravo (denimo agresija proti Siriji), po drugi strani pa se umikale iz mednarodnopravnih institucij (recimo konvencija o podnebnih spremembah, svet za človekove pravice pri OZN, nuklearni sporazum z Iranom). Ameriški svetnik za državno varnost je vsa ta dejanja pripeljal do pojma, razglasil načelno pozicijo.
ZDA so se v principu postavile zunaj mednarodnega prava. Po klasičnem mednarodnem pravu, ki se je tu sklicevalo na rimsko, so bili posamezniki in skupine, ki so živeli zunaj zakonov, razbojniki, latrones, in so veljali za sovražnike človeškega rodu (hostes humani generis). Vendar se ne moremo zadovoljiti s tem, da bi ZDA razglasili za latrocinium. Ne gre namreč le za to, da so se ZDA izvzele iz mednarodnega prava. Gre za to, da so mednarodno pravo deklarativno podredile svojim zakonom. Pod zakoni, ki veljajo za ves svet, nočejo živeti zato, ker očitno hočejo, da bi ves svet živel pod njihovimi zakoni. Zato se uničevanje mednarodnega prava kaže kot strateški cilj.
Neposredni rezultat ni nadomeščanje enega pravnega sistema z drugim pravnim sistemom, temveč uveljavljanje lastne moči kot zakona: kaos in destrukcija. ZDA lahko preživijo, kakršne so, le če uveljavljajo svojo moč globalno, le z nadaljevanjem globalizacije. Gre za spopad med globalizacijo in mednarodnim pravom. V tem spopadu velik del evropskih politikov in levice podpira destrukcijo.
