Letošnja generalna skupščina OZN je lepo pokazala, kakšne so razmere in razmerja v svetu. ZDA so zasedanje spremenile deloma v cirkus in deloma v klevetanje in izrekanje groženj, pred zgradbo OZN so se šle mitingaštvo, v ozadju pa so visoki državni funkcionarji obljubljali državne prevrate. Tega ne omenjam, da bi zbujal negativna čustva do ZDA, temveč zato, ker tako obnašanje učinkuje na institucijo, v kateri se dogaja. Že ameriški umik iz jedrskega sporazuma z Iranom je bil hud udarec avtoriteti OZN, ki je stala za sporazumom, zaupanju med državami in mednarodnemu pravu. Zdaj pa so generalno skupščino institucije, ki je bila ustanovljena za mednarodno dogovarjanje in preprečevanje vojn, sprevrnili v grozilnico in ovili v vojno hujskaštvo. In ker je bila OZN zamišljena in ustanovljena kot ključni element miroljubne ureditve po drugi svetovni vojni, je njeno razvrednotovanje pomemben vidik razpada tiste ureditve.
V širšem kontekstu omenjenega dogajanja smo lahko opazili droben, toda zgovoren premik v diskurzu včerajšnje edine velesile. Ukrepi v ekonomski vojni proti Iranu, smo imeli priložnost slišati, so usmerjeni tako, da bo trpelo ljudstvo. Nič več tiste zaigrane ljubezni do ljudi, ki trpijo zaradi tiranskih oblastnikov. Ameriški režim zdaj naravnost pove, da je njegov cilj prizadejati bolečino običajnim ljudem, ljudstvu. Podobno velja glede Sirije. Potem ko se je načrt državnega prevrata s pomočjo teroristov izjalovil in je večina Sircev podprla zakonito oblast, je predstavnik ameriškega režima, pooblaščen za Sirijo, izjavil, da bodo »poskrbeli, da bo življenje (v osvobojeni Siriji) postalo tako neznosno, kot je le mogoče«. Ljudstvo, kaznovano zaradi lojalizma, hočejo s prizadejanjem bolečine prisiliti k ponovnemu premisleku.
Tu ne gre za to, da bi bilo prizadejanje trpljenja ljudstvu kaj novega. Ljudstvo je vedno glavna žrtev političnih pritiskov in posegov tujih sil. Niti ne gre za to, da se zdaj odkrito in pošteno pove, za kaj gre, namesto da se vse skupaj zavija v ideološki celofan. Gre za to, da ta novi brutalizem ne čuti več potrebe po tem, da bi prikrival svoj nihilistični odnos do tujega imetja in življenja. Gre za to, da stvari postajajo vse bolj brutalne.
Za pravi biser pa je pred nekaj dnevi poskrbel ameriški notranji minister. Izjavil je, da lahko ZDA z vojaško silo preprečijo Rusiji, da bi trgovala z energijo. Gospod je prepričan, da so Rusi na Bližnjem vzhodu zato, ker hočejo tam prodajati svojo nafto in plin. Ampak Američani jim lahko to preprečijo! »Združene države so sposobne s svojo vojaško mornarico zagotoviti, da bodo morske poti odprte, ali pa jih, če bi bilo treba, blokirati ... da bi zagotovili, da njihova energija ne bo mogla doseči trga.«
Svobodne trgovine in svobodnega trga je konec. V mednarodni politiki je bila to atraktivna in učinkovita ideologija v boju proti socializmu in komunizmu. Ampak v ozadju delovanja ekonomskega modela, ki ga je reklamirala ta ideologija, so bili monopoli moči in konec koncev vojaška sila. Dokler je bila ameriška ekonomija kompetitivna, je politična moč, katere trdo jedro je bila vojska, odpirala trge. Zdaj ko njena kompetitivnost upada, vojska zapira trge konkurentom. Kjer naj bi bilo svobodno tekmovanje, imamo vse bolj vojsko in vojno.
Dokler gledamo zgolj na to, kaj se dogaja z ideologijo, je to seveda zanimivo. V realnopolitičnih razmerjih pa je hudo nevarno. Vojaška blokada pomeni vojno. Rusi so to hitro in jasno povedali. Ampak ameriška politična elita očitno razmišlja o tem. Videti je, da so pripravljeni izzvati vojno. Videti je tudi, da je v krogih, ki odločajo, kar nekaj zaslepljencev, ki mislijo, da lahko Američani zmagajo v vojni, tudi v atomski vojni. To so nevarne iluzije. Jasno je, da vojska ne more kompenzirati ekonomskega zatona, lahko pa naredi neizmerno škodo.
Izjave o vojaški blokadi tuje trgovine so politično neodgovorne. Groza nas mora biti, da si vodilni politiki takšno neodgovornost privoščijo in da sistem to dopušča, da proti takšni destruktivni agresivnosti in tudi suicidalnosti, kot vidimo, ni več zavor. Ampak zadeva je še hujša. Tu gre za izgubo občutka za realnost še v nekem drugem pogledu. Kako lahko človeku pade na pamet, da hočejo Rusi prodajati nafto državam, ki živijo od prodaje nafte? Da so se vrinili na Bližnji vzhod, da bi trgovali z energijo? In še več, da bodo Rusi, ki imajo dostop do vseh tistih držav po kopnem, prevažali tja svojo nafto naokoli po morju, da jih bo lahko blokirala ameriška mornarica? To ni le neodgovornost in nevednost, aroganca in ignoranca, to meji na norost.
