Vojna je mir, nevednost je moč, svoboda je suženjstvo in suženjstvo je svoboda, vse to še vedno velja, a spisek se daljša: laž je resnica, zlo dobrota, moč in sila pravica, kršitev zakonov zakonitost, agresija obramba, pobijanje reševanje življenj, stradanje kakega tujega ljudstva pomoč temu ljudstvu, sankcije svobodna trgovina, okupacija osvoboditev, uničevanje demokracije obramba demokracije, izničevanje volitev izraz volje ljudstva itn. Vse to je že tako obrabljeno, da izgublja pomen, ne sproži več ne miselne ne čustvene reakcije, zveni banalno in odbijajoče, dolgočasno in moreče in tudi neizvirno in neustvarjalno – je lahko še kaj hujšega v svetu, v katerem nas vsak dan oblegajo z novimi izdelki? To je seveda problem. Kaže, kako smo se privadili na ta sprevrnjeni svet sprevržene oblasti in kako ga vse bolj sprejemamo kot nekaj normalnega. Kaže tudi, kako zelo težko se je tej normalizaciji upirati.
Italijanska vlada, ali vsaj del nje, se temu upira in je zato deležna pomnogoterjenega propagandnega obrekovanja in političnih pritiskov. Kar pišem, ni apologija. Bolj gledam in se čudim, kaj se je napletlo okrog nje in nekaterih njenih potez ali kljub tem potezam. Zakaj veljajo za »fašiste«? Ta vlada po svojih močeh nasprotuje neoliberalizmu, njegovi tiraniji velikih bank, destruktivni in okrutni »varčevalni politiki«, množičnim transferjem prebivalstva in socialnemu inženiringu ter izničevanju nacionalne suverenosti. Neoliberalizem je bil od vsega začetka duhovni brat in taktični zaveznik fašizma in je danes postal njegov generator. Kako je lahko nasprotovanje neoliberalizmu fašizem?
Italija je blokirala podporo EU ameriškemu državnemu udaru v Venezueli. Italijanski podsekretar za zunanje zadeve je izjavil, da je Italija »totalno proti« temu, da bi skupina držav – v tem primeru EU – »določala notranjo politiko« neke druge suverene države. »Temu se reče načelo neinterveniranja, ki so ga svečano zajamčili Združeni narodi.« Od kdaj fašizem podpira načelo nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav in mednarodni pravni red? Italijanski politik je opozoril tudi na negativne izkušnje iz bližnje preteklosti. Opozoril je, da ZDA tiščijo v vojno proti Venezueli. »Ta ista napaka je bila zagrešena v Libiji in danes to vsi priznajo. Preprečiti moramo, da bi se to ponovilo v Venezueli.« Je to fašizem? In potem gre še za demokracijo. Italijanski zunanji minister je še pred glasovanjem EU o podpori državnemu udaru v Venezueli opozoril, da ne bi bilo »oportuno, da bi hiteli podpreti investituro [tistega Guaidója], ki ni šla skozi volilni proces«. So to res fašisti, če podpirajo in branijo temeljni konstitutivni mehanizem demokratične oblasti? Če nasprotujejo rušenju demokratično izvoljene vlade in namestitvi tujega marionetnega režima?
Kontrast italijanski politiki je francoska. Namestnik italijanskega premierja se je srečal z dvema voditeljema francoskih rumenih jopičev. Za to se je odločil, ker razume proteste rumenih jopičev proti »ultraliberalistični« politiki francoske vlade, proti razgradnji državljanskih pravic ter proti varčevanju na račun državljanov in njihove varnosti kot boj za prihodnost Evrope. Politika, kakršno vodi francoska vlada radikalneje od drugih močnih EU-jevskih držav in njihovih vazalov, v resnici prinaša propad in smrt Evrope. To je zdaj jasno. Če Evropa še ima prihodnost, jo bodo zagotovili boji, kakršne bijejo rumeni jopiči.
Italijanski politik je s svojo potezo internacionaliziral boj rumenih jopičev. Francoska vlada je iz protesta odpoklicala veleposlanika iz Rima. Izjavila je, da ne more dopustiti takšnega grobega vmešavanja v francoske notranje zadeve. S tem je odprla še eno mednarodno dimenzijo. Francoska vlada se namreč sama veliko bolj grobo vmešava v venezuelske notranje zadeve. Italijanska vlada ni razglasila koga od rumenih jopičev za predsednika Francije ali ga podprla kot takega. Francija je priznala neko ameriško kreaturo za predsednika proti volji venezuelskega ljudstva. Ukinila je legalnega in legitimnega predsednika, ki je na regularno izvedenih volitvah dobil dve tretjini glasov – odstotkovno trikrat več, kot jih je dobil Macron. Macron avtoritarno vodi režim na podlagi 11,6 odstotka vseh registriranih volilcev. Kje v tem avtoritarnem režimu se izraža volja ostalih skoraj 90 odstotkov? Macron podpira zrežirane proteste v Venezueli, francoske proteste pa brutalno zatira.
Ne gre toliko za dvoličnost, kolikor za to, da se vse bolj prepoznavno kaže resnični obraz režima, ki vlada Franciji, ostali Evropi in svetu. Navzven je imperialističen, kolonialističen in rasističen, navznoter brutalen. Vse bolj se opira na nasilje, ustavil se ne bo pred nobenim uničevanjem in ni ga zločina, ki ga ne bi bil pripravljen zagrešiti. Se bomo zbudili ali šli spat?
