'Gospa Stana, lepo prosim, da mi pomagate. Padel sem s kolesom in se ves polupal!« Tako nas je okrog enih ponoči v mojih dijaških letih zbudil eden od krajanov. Mama je bila namreč medicinska sestra na vasi in je velikokrat prevzela vlogo zdravnika, saj je bilo mesto preveč oddaljeno za prevoz s kolesom – še zlasti s polupanim obrazom. Polupanje je bilo posledica vaške veselice in takšnih dogodkov s poškodbami je bilo še kar nekaj. Tudi reševanje življenja se je kdaj zgodilo kar pri nas doma, ko je bil »zaštihani« mladenič zaradi izgube krvi na robu smrti, ker mu nihče drug ni znal zaustaviti iztekanja krvi.
Seveda je večina pregledov potekala v vaški ambulanti v popoldanskem času, kjer sta skupaj s požrtvovalnim zdravnikom v štirih urah pregledala tudi do 40 pacientov; nekateri so prejeli tudi zdravila, po katera jim tako ni bilo treba iti v oddaljeno mesto. Tudi zakon sta morala kršiti: oskrbela sta kmete, ki takrat niso imeli zavarovanja. Svojo hvaležnost so vaščani obema pokazali predvsem v zimskem času ob kolinah, ko so ju skoraj zasuli predvsem s krvavicami in klobasami, ki smo jih dan za dnem jedli ves december in januar, saj zamrzovalnikov takrat še ni bilo, zavrgli pa nismo ničesar. Tudi kakšne domače slivovke ni manjkalo.
Velikokrat se spomnim na tiste čase, toliko bolj ob prispevkih o zdravstvenem sistemu v zadnjih dneh. Ob pogledu na nasršenega in agresivnega predsednika sindikata Fides se zmeraj vprašam o poslanstvu in ravnanju današnjih zdravnikov. Ali res takšen nastop in brezkompromisne zahteve za večje plače odražajo naravo, zahteve in delo vseh zdravnikov? Ali je res potreben takšen odbijajoč nastop? Moje izkušnje so namreč drugačne in pri skoraj vseh obiskih zdravnikov sem naletel na profesionalen odnos z veliko mero empatije. Še posebej to velja za mojega družinskega zdravnika, ki me spominja na čase moje mame, saj je v ambulanti pogosto do poznega popoldneva. Tudi po tistem, ko medicinske sestre že odidejo, poskrbi za vse paciente daleč v večer. Za vsakega pacienta si namreč vzame veliko več časa, kot je po normi predvideno. Podobno sem ob obisku urgence naletel na (predvsem) mlade zdravnike, ki so se vsem pacientom posvetili z največjo skrbjo in poskrbeli za vsakega, tudi za tiste, ki niso potrebovali oskrbe na urgenci in so se tako izognili rednemu obisku osebnega zdravnika oziroma šli tja, ker osebnega zdravnika niti nimajo.
Takšna je moja izkušnja. Seveda obstajajo tudi drugačne – tako kot v vsakem poklicu. Zato je toliko manj razumljiv že omenjeni agresiven nastop vodje Fidesa in njegovo postavljanje zahtev (ultimativno) za »preboj« najvišjega plačnega razreda v prvi plan. To je seveda stvar njegove odločitve in sindikata, ki ga vodi, pričakoval pa bi, da bi se v prvi vrsti postavil najprej za boljše plače mladih zdravnikov, ki so resnično preslabo plačani, prav tako pa za zdravnike, ki delajo več od predpisanega. Mladi zdravniki so poseben problem, saj ravno pri njih obstaja največja verjetnost, da nam bodo pobegnili v tujino. So na začetku svoje profesionalne poti, ko je tudi (še) najlažje oditi. Pri tem velikokrat niso odločilne samo plače, temveč pogoji dela in obremenitve, ki mladim zdravnikom onemogočajo normalno družinsko življenje.
Pri vseh zahtevah in obrazložitvah se premalo omenjajo pacienti, ki (še zmeraj) potrpežljivo in predolgo čakajo na preglede, slabe razmere za delo in ureditev nemogočih administrativnih opravil, ki jemljejo čas. V času digitalizacije zdravnik še zmeraj odpira rjavkasto mapo (moja je stara več kot štirideset let in močno obrabljena, najbrž je takšna tudi vaša) z vsemi izvidi in vanjo ročno zapisuje opažanja in rešitve. Tako je izgubljenega veliko časa, ki bi bil sicer lahko porabljen za pacientovo obravnavo.
Žal o delu naših zdravnikov ni napisana podobna knjiga, kot jo je o angleškem nacionalnem zdravstvenem sistemu napisal dr. Adam Kay, ki na (sicer) duhovit način opiše svoje zdravniške izkušnje. Po knjigi je BBC posnel tudi izjemno nadaljevanko, ki na skoraj preveč krut in nazoren način pokaže, razgali in skoraj obsodi probleme angleškega zdravstva (NHS), ki je še vedno brezplačno dostopno in nekaj, na kar so na Otoku še danes zelo ponosni. Veliko problemov, opisanih v knjigi in prikazanih v seriji, je zelo podobnih našim. Vsem zagovornikom bi še zlasti priporočal epizodo, ki izjemno realistično pokaže, kaj se zgodi v primeru »odličnega« zasebnega zdravstva. Bogati pacientki zasebne bolnišnice naposled rešujejo življenje v kaotični javni bolnišnici, saj zasebna bolnišnica ni opremljena za zahtevnejše posege, ponuja pa vrhunsko hotelsko bivanje z vsemi ugodnostmi, ki si jih javno zdravstvo pač ne more privoščiti.
V prihodnjih dneh in mesecih bomo deležni napornih pogajanj in včasih tudi težkih besed. Takšna komunikacija ne bo prinesla dobrih rešitev, saj vsaka takšna pogajanja in agresivna pojavljanja v javnosti samo povečujejo nezaupanje in nezadovoljstvo. Takšni nastopi so smiselni le takrat, ko so izčrpane vse možnosti. Potrebna sta modrost in potrpljenje, ki ga sicer zmanjkuje, vendar drastične zahteve nikoli ne prinesejo dobrega kompromisa. Za dolgoročne spremembe si lahko mogoče kot opozorilo vsi vpleteni ogledajo kakšno epizodo omenjene angleške serije. Verjamem, da bodo vsi še kako dobro razumeli njen naslov Tole bo bolelo. Zato, da bo manj bolečin tako za paciente kot vse zdravstvene delavce. Zmoremo? Moramo. Gre za življenja, tako nova kot stara.
