Na telefonu je imel kar tri različne vremenske aplikacije. Prvo za napoved, drugo za radarsko sliko in tretjo za preverjanje, ali imata prvi dve prav. Neko soboto je vsaka kazala nekaj drugega, toda ena je omenjala možnost toče. Kaj hujšega?! »Štiridesetodstotna možnost,« je dramatično izjavil, kakor da je pravkar prejel odločbo o rušenju hiše. »To pomeni, da bo padala na štirideset odstotkov našega avtomobila?« je vprašal mlajši sin. »To pomeni, da vremenoslovci nočejo prevzeti odgovornosti,« je pojasnil Željko. Na radarski sliki je nad Vrhniko odkril rdečo liso, jo povečal in sporočil, da se nevihtna celica razvija hitreje od pričakovanj. Liza je pogledala skozi okno. »Sonce je.« »Za zdaj.«
Avtomobil je bil parkiran pred vikendom. Pod orehom ga ni hotel pustiti zaradi vej, smole in ptic, sosedov nadstrešek pa je zavrnil, ker je bil preblizu žara. Zato je razglasil preventivno zaščitno akcijo. Na streho je položil podlogo za jogo, pokrov motorja zaščitil z volneno odejo, prtljažnik pa z napihljivo blazino. Nepokrite robove je obložil z brisačami, vse skupaj pa dodatno ovil z mehurčkasto folijo in pritrdil z zateznimi trakovi. »Ati, tale zaponka je blizu vrat,« je opozoril starejši sin. Željko je iz žepa vzel meter. »Osem milimetrov. Popolnoma varno.« »Ko ne piha,« je pripomnil sin.
Ob petih so sedeli na terasi in čakali. Željko je vsake tri minute osvežil radarsko sliko. Rdeča lisa se je pomaknila proti severu. Padle so tri kaplje dežja, ena naravnost na njegov telefon. »Celica nas je obšla,« je povedal z olajšanjem človeka, ki je uspešno preusmeril nevihto. Liza ga je milo vprašala, ali lahko zdaj končno dobijo odeje nazaj. »Ne! Za Kamnikom nastaja sekundarno jedro.« Zaščita je ostala na avtomobilu vso noč. Okoli polnoči se je okrepil veter, pred hišo pa se je zaslišalo enakomerno udarjanje. Tok. Tok. Tok. »Nekaj tolče po avtomobilu,« je rekla Liza. Željko je ponovno preveril vse tri aplikacije. »Nemogoče. Nobena ne kaže padavin.« »Mogoče bi vseeno pogledal?« »Nikakor! V takšnem vetru se zaščitnega sistema ne odpira.« Ropotanje se je nadaljevalo, Željko pa je kljub temu mirno zaspal.
Zjutraj ni bilo na nebu niti oblačka. Odstranil je zaščito ter pregledal streho, pokrov motorja in prtljažnik. Lak je bil brezhiben. »Vidite,« je rekel. »In nihče od vas se ne vpraša, zakaj ni škode?!« Tedaj je mlajši sin na voznikovih vratih opazil niz okroglih vdolbin. »Ati, ali je toča ponoči padala vodoravno?« Veter je zaponko še enkrat zanihal proti vratom.
Tok. »Toče ni bilo,« je rekla Liza. »Škoda pa je stoodstotna. Krasno! Toliko o zaščiti in popolnem verovanju v aplikacije.«