Terapevtski nihilizem je bil v zenitu, medtem ko je zdravilski aktivizem dosegel najnižjo točko. Medicina je postajala eksaktna znanost o boleznih, vsako akcionistično poseganje v njihov potek pa bi pri pacientih prikrilo čistost simptomatike in zastrlo vir trpljenja.
V času, ko Louis Pasteur še ni odkril v človeško življenje usodno posegajočih mikroorganizmov, terapevtski nihilizem ni bil tako grozotno neodgovoren, kot bi si lahko mislili toliko in toliko let pozneje. Medicinski strokovnjaki so z občasnim aktivizmom često naredili več škode kot koristi. Tako je Josip Vošnjak v svojih Spominih ohranil pretresljivo pričevanje o tem, kako so ranjenci, ki so leta 1859 preživeli krvave bitke s Francozi, umirali zaradi posegov v bolnišnicah, v katerih so bile aseptične metode zdravljenja še neznane ... Medicina pa medtem seveda ni mirovala: Carl Rokitansky je opravil več kot 85.000 avtopsij, Josef Škoda - sicer stric znamenitega industrijskega magnata iz Plzna - pa je na njihovi podlagi razvil moderno diagnostiko. Ljudje so v bolnišnicah res cepali kot muhe, toda znanost se je vzpenjala k triumfu. Čeprav je Rokitansky iz svojih raziskav včasih izpeljal tudi precej samovoljne sklepe - ko je ugotovil, da so ženski možgani v povprečju lažji od moških, je z vso vehemenco nastopil proti emancipaciji lepšega spola, pri tem pa ni upošteval, da so Adamovi sinovi praviloma bistveno težji od Evinih hčera - toda nazadnje njegovi in Škodovi napori niso bili ne zastonj in ne zaman. V čisti znanosti se avtopsijske in terapevtske zmote pač odpravijo; usodne posledice imajo le v vsakdanjem življenju.
Terapevtski nihilizem ni bil značilen samo za srednjeevropsko medicino. Razbohotil se je tudi po številnih drugih znanstvenih disciplinah, ki so med Jadranom in Karpati velikokrat pozabljale na leibnizovsko formulo Theoria cum praxi. Celo splošno občutenje življenja ni ostalo imuno proti agresivni misli, da so stvari v svojem jedru nepopravljive. Srednjeevropski pisatelji so tako smrt dojemali kot vrhunec življenja - Ivan Tavčar in njegovo magistralno Cvetje v jeseni imata presenetljivo veliko število bližnjih sorodnikov - ter se vdajali duhovitim mislim o tem, da so drugod razmere resne, a ne brezupne, medtem ko so v njihovem svetu brezupne, vendar nikakor ne resne. Večina Francjožefovih podanikov se je pač strinjala s krilatico slovite aforistke Marie von Ebner-Eschenbach, da je človek z velikimi idejami neudoben sosed. Starosvetna kratica k. u. k. (cesarski in kraljevi), ki je označevala pripadnost avstro-ogrski monarhiji, bi se nemara dala pomensko najustrezneje razšifrirati kot konvencionalnost in komodnost. Terapevtski aktivizem so Srednjeevropejci razvili predvsem kot emigranti v Novem svetu, kjer so bili zaslužni za prenekatero odkritje oziroma izum. Njihove zamisli, ki v "starem kraju" niso zanimale nikogar - saj stebrom družbe ne bi zagrenile samo ustaljenega vsakdanjika, ampak bi jim podrle tudi ves urnik dopustov - so onstran oceana celo funkcionirale. Niso bile zgolj triumf z Ockhamovo britvijo očedene pameti, ki bi se opajala v sugestivno izrečeni in sijajno zveneči misli.
Današnja Slovenija pozornemu opazovalcu izdaja komaj predstavljivo zvestobo srednjeevropskemu terapevtskemu nihilizmu. Kričavi primitivizem javnih debat, katerih globina je na las podobna reki, ki jo človek prebrede, ne da bi si zmočil gležnje, nam poskuša dopovedati, da je tukajšnji težav prepolni košček sveta norišnica. Ideja, da bi lahko bil bolnišnica, naj bi bila skregana s pametjo. Med Alpami in Jadranom kroži vrsta neprekosljivo ciničnih krilatic, ki s skalpelno ostrino secirajo kraljestvo slepil in vesolje utvar. Resnih terapevtskih predlogov je komaj za vzorec. Za naše duhovno podnebje se zdi značilno, da je celo najučinkovitejši slovenski revolucionar Edvard Kardelj na smrtni postelji (kot je vedel povedati Josip Vidmar) vnukoma naročal, naj bosta oziroma ostaneta zvesta - kar pomeni, da učinkovitih sredstev proti tegobam vsakdanjosti po njegovem ni (če bi obstajala, bi se te pač ne pojavile). Sila čudno je, da je človek, ki se je posvetil akcionističnemu spreminjanju sveta in bil pri tem tako uspešen, da si je zaslužil ovekovečenje v palindromnem stavku EDO SUČE MEČ USODE, zapustil vztrajanje pri starem poveličujočo duhovno oporoko. Je pa ta ob presenetljivosti tudi globoko pomenljiva. Celo vseobsežna revolucija in njeni brezkompromisni protagonisti na našem poldnevniku ne morejo spremeniti nič bistvenega. Tu smo dejansko soočeni z dosledno logičnim izvajanjem sklepov iz Freudove brezupne diagnoze popolnoma amoralnega "Slovenca", na katero naletimo v njegovi korespondenci z očetom tržaške psihoanalize Edoardom Weissom: za ta primer je pravzaprav škoda časa. Tako miselnega kot dejavnostnega. "Slovenec" je namreč celo iz svojega stanja poskušal skovati dobiček: svojemu očetu, ki je plačeval stroške zdravljenja, se je zlagal o višini Weissovega honorarja, razliko med dejansko in roditelju sporočeno ceno pa je obdržal zase ... Nemara psihoanaliza prav zato na naši grudi ni pognala posebej globokih korenin. Kaj pa naj tod s terapevtskim aktivizmom - po toliko desetletjih globinskega nespreminjanja? Četudi se sami ne znamo razložiti (drugim pa se ne pustimo), se v zvestem vztrajanju pri že znanem poznamo do obisti. Pri tem se seveda skušamo kar najbolje znajti.
Weiss-Freudov "Slovenec" je bil natanko tak. Psihoanalitiki so bili ob njem brez moči, saj si ni bil voljan omisliti niti Ojdipovega kompleksa in je brezsramno poskušal živeti na račun svojega očeta, namesto da bi ga dojel kot tekmeca. Znajti se je pač vedno mogoče samo na račun nekoga drugega. To pa je bistvenega pomena za ohranitev paradigme terapevtskega nihilizma. A sitno je, da je čas, ko je imel še kak smisel, minil.
Igor Grdina je zgodovinar in znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU
