Gibanje namreč zahteva takojšnje ukrepe za zaščito okolja in na neki krasen način je voznik nehote ubesedil točno to, kar je glavni problem nereševanja ekoloških problemov: na eni strani so daljnosežne posledice, na katere v zadnjem času opozarjajo še najmlajše generacije, torej tisti, ki jih bodo zares v polni meri občutili, na drugi strani so tisti, ki jim je pomemben zdaj, teh pol ure danes, ta ekonomski položaj danes, ta življenjski način brezbrižnega trošenja, ta samoumevnost našega vsakdanjega onesnaževanja, vse to, kar domnevno poganja svet in brez česar naj ne bi mogli več »civilizirano« živeti. A se bomo vrnili k vozovom in svečam, patetično vzklikajo ljudje, ki so jim noge atrofirale v špagete, ker se po asfaltiranem svetu nenehno vozijo v »oklepnikih« z dvesto konji in si pozimi ogrevajo hiše in pisarne, v katerih živijo v kratkih rokavih. In ki o tem, da sedanji mladi na starost ne morajo upati na kaj več kot na sprehod s kisikovimi maskami, enostavno nočejo razmišljati. Če že pomislijo na to, naredijo to z gnusno tiho figo v žepu: saj mojim mladim bo prizanešeno, mi smo eko, oni tam daleč pa… tako je pač življenje.
In prav v tem je »povprečni človek« nevede podpornik velikih predatorjev sveta, političnih in ekonomskih odločevalcev. Njegovi argumenti so, četudi je žrtev, namreč presenetljivo podobni onim, ki jih razglašajo storilci: da je »življenje pač takšno« in drugače ne gre, da tako in tako ne moremo nič in nam torej ni treba narediti niti tistega, kar je v naši moči: spremeniti vsaj nekaj svojih onesnaževalskih navad, predvsem pa odločno pritisniti na odločevalce, ki so seveda večinsko v poznih srednjih letih in bodo čez 50 let varno spravljeni na umetna pljuča ali pa že mrtvi. Za svet, v katerem ne bodo živeli (služili), pa jim je malo mar.
Politiki in kapitalisti imajo od sedanjega sistema pač prekrasne koristi in so v resnici edini, ki bi jim okoljski ukrepi zares škodovali. Boj za okolje je razvojni, gospodarski, socialni in medgeneracijski boj par excellence: to so veliki umazani industrialci proti revnim, ki požirajo njihove strupe, to so politiki, ki ščitijo umazane industrialce, ker ti podpirajo njihove politične programe in ignorirajo zahteve državljanov, znanstvenikov in prihodnjih generacij. Mala Greta tako prejema prijazno nasmihanje tako Junkerja kot papeža, a to je vse, kar ji ponujata, in besedo »postopoma«. To poslušamo že vsaj trideset let.
Kaj torej počnejo v Londonu? V resnici nič novega. To so počeli mladi leta '68, to so počeli temnopolti pod Luthrom Kingom, to je navsezadnje počela Slovenija leta 2011. Pokažejo, česa nočejo in kaj zahtevajo, in šele ko bo pritisk dovolj močan, se bo politika prestrašila. Trenutno angleški politiki uporabljajo predvsem slaboumno demagogijo. Okoljska ministrica je zagotovila, da se »zaveda klimatskih sprememb in potrebe po ukrepih«, a demonstracije motijo » promet in življenje drugih ljudi«. Glej, glej. Že dve desetletji okoljske in klimatske spremembe povzročajo na stotisoče mrtvih v orkanih, zaradi suše, zaradi zastrupitev, onesnaženja zraka, uničenja deževnega gozda in boja za pitno vodo, ona pa bi rada ljubeznive demonstracije, ki ne bi motile »prometa in drugih ljudi«? Ki bi potekale na kakšnem primestnem stadionu, s čednimi ekokapicami za vstopnico, kjer bi ljudje prebirali stihe o neokrnjeni naravi in pili kamilični čaj? Medtem ko bo politika še naprej subvencionirala umazano industrijo, tehnologijo in kmetijstvo, med glavnimi okoljskimi ukrepi pa bodo navedli plačljivost polivinilastih vrečk, da bi rešili morske želve? (Plačljivost za kupca, ne za trgovca, namesto zahteve, da naj poskrbi za zgolj biorazgradljivo embalažo?)
Še najbolj zabavna je v londonski zgodbi pravzaprav policija: njo je motila nenasilnost demonstrantov. Ti so zgolj polegli po tleh, tako da so morali, ob hudi kadrovski stiski, za odstranitev vsakega demonstranta priteči kar štirje policaji! Hudo res. Blagor francoskim policistom, tam rumeni jopiči niso poležkovali, hodili so, strnjeno, in zato so jih lahko izvrstno ciljali z vodnimi topovi, gumijastimi naboji in jih tudi malo namahali po zadnjici. Medtem pa bobiji kramljajo s starimi gospemi, ki ležijo na zelenicah, čakajoč na okrepitev še treh silakov, da jo bodo previdno (osteoporoza!) premaknili z javne površine.
In tako smo spet doma: dijaki so pred tedni izpeljali našo inačico protesta, bila je dobra, številčna. Z njimi se je slikal tudi predsednik Šarec, ki jim je povedal, da jih resno jemlje. Lepo, ne? Medtem je vlada dopustila, da bo TEŠ 6 puhal še na uvožen premog, Muro že spet omenjajo kot »pripravno« za elektrarne, elektrarne na Savi pa ni zaradi nemarnosti uradnikov, sončne energije uporabimo toliko kot na Aljaski, veliko slavje pa je povzročil tovorni vlak do Kočevja. Če se jaz ob tem počutim, da me imajo za idiota, kako šele se počuti sedemnajstletnica?
