Denimo: Evropska unija (iz bruseljske blagajne) in nekatere njene članice so po podatkih ZN januarja lani za begunce namenile 384 milijonov dolarjev, ZDA, največja gospodarska sila na svetu, ki je begunsko katastrofo sprožila, pa le 144 milijonov. Za primerjavo: kar 82 milijonov je dala Švedska, sledijo Norveška, Nizozemska, Danska, Nemčija, Švica; najmanj med prvimi dvajsetimi državami, celo manj kot do vratu zadolžena Italija, je dala Velika Britanija (7 milijonov). No, Francija je bila na tem seznamu šele na 31. mestu, z 264.000 dolarji, marca, ko je vrstni red donatorjev ostal praktično enak, pa se je povzpela na 12. mesto z 19 milijoni. Britanija je svoj že tako pičel delež zmanjšala na 3,5 milijona.
Kaj torej kažeta že samo ta dva grafa? Najprej, da je človekoljubje doma v Skandinaviji, Nemčiji in v severnoevropskih državah, najmanj od močnih pa v Veliki Britaniji. Ta je ne le prispevala celo manj kot majhna Irska, prav leta 2015 so politiki brexita debelo lagali o begunski nevarnosti in nujnosti zapiranja meja, četudi je Britanija tisto jesen prejela le desetino prošenj za azil v primerjavi z Nemčijo in Madžarsko, ki sta utrpeli največji naval. Leta 2016 so največ pravic do azila podelile spet iste države, ki so beguncem namenile največ denarja (največ spet Švedska, 6699 na milijon prebivalcev), pridružili sta se jim tudi Avstrija in Malta. Francija je podelila 434, Britanija pa 151 azilov na milijon prebivalcev. In Slovenija, ki je begunsko tragedijo gledala skozi okno? 82. Celo Islandija s 320.000 prebivalci jih je zmogla 284.
Najmanj je balkanski begunski tok leta 2015 torej ganil politike najbolj zahodnih držav (Francija, Velika Britanija, Španija), kljub temu pa so britanski in francoski politiki to problematiko, ki se jih sploh ni dotaknila, povezali s terorizmom in jo zlorabili v političnih bojih, četudi so bili teroristi državljani EU. Skandinavci in Nemčija so torej trdnjava evropske etike, enako velja za južno Evropo, Grčijo in Italijo, ki ju EU prepušča samima sebi in se utapljata pod bremenom, da se ne bi utopili begunci.
Bivše socialistične države znotraj EU pa so trdnjave ksenofobije, ki so dale najmanj denarja, podelile najmanj azilov in spodjedle politiko kvot. In so tudi države z največjim upadom aktivnega prebivalstva. Ksenofobna politika – v imenu reševanja etnično in versko čiste države – je samomor države.
Povezava med bivšim komunističnim režimom in ksenofobijo se najbolj nazorno kaže v Nemčiji, pravi Héran: ta je v begunski krizi odigrala izjemno pozitivno vlogo, ksenofobne reakcije pa so se pojavile le v predelih bivše socialistične Vzhodne Nemčije, kjer živi najmanj ljudi s priseljenskimi koreninami. Tudi korelacija z vero je zanimiva: v vzhodnih nemških pokrajinah živi najmanj vernih (približno četrtina), medtem ko je v zahodni polovici ta odstotek od 37 do 86. Protestantska vera očitno vzgaja v solidarnost, v nasprotju s katoliško, ki je v vseh bivših socialističnih državah največji nasprotnik pomoči beguncem.
Nemčija je dejansko fenomen še po drugi plati: najbolj razvita evropska država ima od leta 1972 praktično ves čas negativni prirastek prebivalstva, ne glede na nenehno višanje življenjskega standarda. Za svoj gospodarski napredek je zato v velikih valovih sprejemala migrante: v 60. in 70. letih ekonomske migrante z juga Evrope in iz Turčije, po padcu berlinskega zidu svoje vzhodne brate, v času jugoslovanske vojne naše in zadnja leta Iračane, Afganistance, Sirce… Ne le da ima izredno sposobnost organizacije sprejema ljudi v izrednih razmerah, pravi Héran, tako kot skandinavske države zna ljudi hitro vključiti v izobraževalne, delovne in druge procese. S tem odpravlja skrb zbujajoče upadanje aktivnega prebivalstva. Seveda ne gre brez težav, brez trenj. A brez priseljencev izvrstnega nemškega stroja ne bi bilo.
Zelo drugačno sliko ima Francija: njen prirastek prebivalstva je od 50. let naprej stabilen oziroma počasi in enakomerno upada, a je še daleč od negativnega; enako stabilen pa je tudi pritok tujcev, z izjemo velikega vala Alžircev v 60. in Špancev v 70. letih.
Tudi pri nas nataliteta upada od 50. let naprej, populacija pa se je od 70. let naprej ohranjala z delavci iz južnih republik. Z osamosvojitvijo je rodnost dosegla ničlo, z izbrisanimi in novo mejo se je takrat začelo tudi izseljevanje. Konec 90. let smo že imeli negativno stopnjo prirastka, ki po začasnem dvigu rodnosti zaradi baby boom generacije med letoma 2004 in 2013 znova drsi k ničli. Čas pred krizo je bil tudi poslednje obdobje prihoda tujih državljanov k nam. Podatki dokazujejo, da je Slovenija v celoti kanalizirala begunski val, sama pa ostala »nedotaknjena«. Slovenska vladna politika, ki torej že tretje leto ljudi sistematično straši z begunsko nevarnostjo in povečuje represijo na vsakem koraku, vam debelo laže. Ker pač rada pleše po taktih SDS-ovskih ksenofobnih veselic.
