Tudi tukaj vlada razočaranje zaradi hitrega izpada reprezentance s svetovnega prvenstva, kritike na račun selektorja Ronalda Koemana pa gredo v smeri, da je opustil igro, ki je krasila Oranje nekje od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je nogomet postal njihova nacionalna blagovna znamka. Glavni človek na terenu vse te zgodbe je bil Johan Cruyff (1947–2016), ki je v otroštvu dvakrat ponavljal razred v osnovni šoli. Rodil se je in odraščal pet minut stran od Ajaxovega stadiona, šel po stopinjah starejšega brata, za katerega so očividci trdili, da je bil v osnovi večji talent, a da mu ni nikoli uspelo postaviti nogometa na prvo mesto med vsemi njegovimi zanimanji: »mali« Johan je postal eden od največjih igralcev in najuspešnejših trenerjev v zgodovini te igre. Neverjetnih 22 naslovov, ki jih je dosegel, dolguje svoji filozofiji, čudni kombinaciji inteligence, izkušenj, iznajdljivosti in svojevrstnega avtizma. Vse o tem je zbrano v knjigi, katere naslov se v prostem prevodu glasi: »Igralec, ki ne strelja, ne more dati gola.« Ne me hecati, kaj res?
A ko sem gledal svetovno prvenstvo, ta Moulin Rouge kapitalizma, v katerem so dogodki na igrišču bolj posledica tistega, kar se dogaja okrog njega – spomnimo se, da je bilo na začetku ravno obratno – sem poskušal videti svet z njegovimi očmi.
Z očmi Rembrandta nogometa.
Sicer so njegove paradoksalne misli, običajno strnjene v en stavek, dobile tudi oznako »cruijffiaans«, kar bi lahko prevedli kot »krojfarije«.
Pa začnimo.
Danes se vse v nogometu vrti okrog denarja, a obstajajo problemi znotraj igre. Kar je žalostno, ker je nogomet najlepša igra.
Vse, kar smo videli v drugem polčasu tekme šestnajstine finala med Hrvaško in Portugalsko, lahko strnemo z dvema stavkoma. Potem ko so norveškega sodnika pozvali, naj na VAR pregleda situacijo, od katere Portugalska ni pričakovala ničesar – saj je med tekmo prišlo približno do desetih takšnih situacij –, je Cristiano Ronaldo z enajstmetrovke zabil gol in izenačil. To je marketinško dejstvo, ki petkratnega dobitnika zlate žoge, ki igra v Savdski Arabiji, še drži »na trgu«. Sodniški čas deset minut dodatka je pol regularnega podaljška: v 94. minuti je Portugalska povedla z 2:1 in stvar se je nadaljevala do 104. minute, v kateri je Joško Gvardiol dal gol in izenačil, a ga je sodnik razveljavil. Zaradi, kot je bilo rečeno v obrazložitvi, čipa v žogi, ki kaže, kateri igralec je zadnji igral z žogo. To je bil igralec portugalske obrambe, a – pravijo, da je čip registriral dotik hrvaškega igralca. Splošno mnenje je, da je bila Hrvaška oškodovana: Zlatan Ibrahimović, eden od Cruyffovih naslednikov na položaju srednjega napadalca Ajaxa, pravi: »Nogomet je tisto, kar se dogaja na igrišču. VAR obstaja, da popravi očitne napake, ne da pa ustvarja sporne odločitve.«
»Sodnik vidi tisto, kar vidi. Igralec vidi tisto, kar vidi. Zdaj imamo človeka v kombiju, ki vidi tisto, kar hoče videti.« To je parafraza, a vsekakor izhaja iz Johanovega imaginarija.
On je torej videl vnaprej: tudi to, da je danes v času največjega tehnološkega napredka, kot se zdi, lažje izvesti neko odločitev, čeprav ta ni pravična. Kot pravi Luka Modrić: »VAR se uporablja selektivno in gleda se samo veličina ekipe.« Portugalska pa je danes »večja« od Hrvaške.
Spet Johan: »Nogomet je preprosta igra, tisto, zaradi česar je težak, je, da ga je težko igrati preprosto.«
Poraz Bosne in Hercegovine na tekmi z ZDA je bil poraz slabšega proti močnejšemu. Ne samo na fizični ravni – to vsekakor –, ampak tudi v taktičnem smislu, kjer je, kot je govoril Cruyff – težišče na tehtnici tvoje ekipe. Če tvoj nasprotnik na to tehtnico postavi štiri veziste, z dvema ne moreš dobiti tekme. In pika: milijoni komentarjev, penasti posamezniki, narodi v transu, vse to pade v vodo po samo enem krojfizmu. Bosni in Hercegovini ni uspelo napasti niti s človekom več, ker je ekipa Mauricia Pochettina ves čas nadzorovala sredino. Tako se je končala pravljica, ki se je začela v Zenici proti Italiji.
»Italijani te ne morejo premagati, lahko pa izgubiš proti njim.«
Tehtnica.
»Žoga je samo ena in moraš jo imeti. A tisto, za kar v bistvu gre, je, kaj s to žogo počneš.«
Od desetih ekip z afriške celine jih je v novem formatu z 48 ekipami kar devet prestopilo prvi krog. In potem so začele izpadati. Prejšnje prvenstvo afriške celine je pokazalo dvig kakovosti afriškega nogometa, pa tudi pomanjkanje koncentracije večine ekip. V trenutku, ko nastaja ta tekst, je v prvem krogu nokavt faze šel naprej samo Maroko. In to proti Nizozemski. Preostali bodo težko napredovali v naslednji krog, kajti – kot je govoril Johan – »v nogometu je vse izmišljeno, le pogoji se spreminjajo«.