Hvala bogu v višavah. Pobožno upanje, da bo nova vlada uvedla racionalno politiko, je splahnelo. Stanje je po pol leta ponovno normalno. Policijo je vlada spravila pod osebni nadzor, kot je v navadi že nekaj let. A ministrstvo za kulturo pa misli pustiti pri miru? Ta malomarno skrbi za temeljno državno lastnino in ležerno opazuje razkroj javnih institucij. Se bo kdo lotil pritiskati? Država ne more biti samo podjetje za elektrodistribucijo.
Končno pa lahko ponovno postavljamo usodna vprašanja. Kje je vrečka? Da se pravnomočno obsojeni kriminalci sprehajajo po predsedniški palači, ni nič vznemirljivega. Tega smo navajeni. V predsedniško palačo lahko pride kdor koli. Zapor ni ovira. V tistih prostorih so vajeni marsičesa. Tudi ni treba, da mešetarjenje z odlikovanji dviguje preveč prahu. Ceno pločevine določa predsednik republike. Če se je odločil, da jo bo sinhroniziral z razmerami na trgu, je to popolnoma v skladu z njegovo politično doktrino. Položil je kamen na svoj mandat in čez naredil križ. Njegova suverena pravica.
Vrečka, vrečka pa je nekaj drugega. Skromna plastična vrečka z napisom Bata, v kateri je šest prejemnikov leta 1993 vrnilo svoje male kositrne kolajne prvemu predsedniku nove republike, je pomemben mejnik procesa preoblikovanja Slovenije iz upravne enote v državo. Projekt ni uspel, vendar je treba prav zaradi tega gojiti zgodovinski spomin nanj. Ne smemo pozabiti, da smo včasih o Sloveniji razmišljali kot o državi, ki jo vodijo institucije, ne pa ekscentrični posamezniki.
Kje je vrečka? Morala bi biti razstavljena na najbolj vidnem mestu v Muzeju novejše zgodovine. Pa ni. Naši viri v muzeju zagotavljajo, da je odložena v depoju. Je bila ustrezno zaščitena, zdaj, ko je bila iz nje v sumljivem in pomanjkljivem administrativnem postopku odtujena državna lastnina? Kolajne so šle k vragu. Ampak bodo ustrezne institucije vsaj zdaj v svoje delovanje vključile državotvornost in zaščitile zgodovinsko dediščino? Ministrstvo za kulturo se je pritožilo zaradi ignoriranja dejstva, da so oni skrbniki državne lastnine v muzejskih skladiščih. Zagotovilo je, da so medalje še vedno državna last. Vendar dvomimo, da bo za njimi poslala policijo, ker tam zdaj vlada nered. Do vrečke pa sploh ni zavzelo stališča.
Na prvi pogled je to navadna vrečka za čevlje češkega čevljarskega podjetja Bata, ki je pred komunizmom najprej pobegnilo v Kanado in potem v Švico. Že v tistem napisu Bata je strnjena zgodovina Evrope od avstro-ogrske monarhije konca devetnajstega stoletja do delavskih čevljev in participacije zaposlenih pri dobičku, škornjev vojsk v prvi svetovni vojni, suženjskega dela v koncentracijskih taboriščih in športne obutve v času izgradnje socializma. Bata nosi v sebi Auschwitz in Borovo naselje v Vukovarju. Dobro izbran logotip za dramatično gesto zanikanja demokracije.
Vrnitev odlikovanj je bila simpatična politična gesta v času, ko se je oblikovala kultura dvojnih institucij. Dveh patriotskih vojsk, dualizma predsedniške in premierske oblasti, dveh državnih proslav, dveh zgodovin, nabrisanih in izbrisanih državljanov, dveh sovražnih profesionalnih organizacij. Ideja pa je bila, da je država še vedno ena. Vrečka z odlikovanji, ki so jo pustili pri vratarju, pa je bila nova kvaliteta. Nekakšno spoštovanje do državnih institucij se je pred tem še ohranilo pri življenju. Ideja, da je žalitev institucij pravi in najbolj samoumevni instrument politične komunikacije, v tem trenutku ni bila popolnoma sprejeta. Morda zato, ker je bila do leta 1993 še preveč povezana s političnimi navadami na Balkanu osemdesetih let. Pri vratarju predsedniške palače odložena vrečka pa je glasno govorila o popolnem preziru do demokratično izvoljenega predsednika države. Ta ni bil več institucija, ampak zgolj antipatičen posameznik. Če domnevamo, da je domoljub spoštljiv do institucij svoje domovine, je to zgledno in konsistentno nedomoljubno dejanje. Vsa čast.
Erozija institucij in ponovno preoblikovanje države v upravno enoto je potem še kar samoumeven korak, ki se odvije neodvisno od trenutne barve oblasti. Državne institucije preprosto ne zdržijo. Vsakič znova so zreducirane na sektorje in oddelke upravne enote. Saj nam je bilo vedno jasno, da je ambicija politike pretvoriti državno policijo v vladni sektor. Popolnoma nerazumljivo pa je, da je RTV SLO kot javno institucijo, ne da bi trenila, prepustila političnemu banditizmu.
Televizija je predmet politične ofenzive od prvega dne nove države. Eden od teh, ki jih je predsednik ponovno odlikoval, je leta 1990 v prvem sklicu parlamenta napovedal labodji spev medijev, oni drugi mu je pozneje držal štango na zunanjem ministrstvu. Psovali so novinarje po dolgem in počez, cilj pa je vedno bil osrednji televizijski dnevnik in kasneje njegov podaljšek v Odmevih ter tedenski pregledi mednarodne politike. Fascinantno je, kako so se Dnevnik, Odmevi in Globus desetletja dobro branili kot institucije svobodne družbe.
Še bolj fascinantno je, kako vlada, ki se z lahkoto poigrava s policijo, v pol leta ne naredi nič, da bi zaščitila institucijo, ki oblikuje javno mnenje o njej sami. Njeni lastni člani pa ne smejo niti čivkniti, ker dobijo krila in letijo. Kot bi živeli v ptičjem svetu.
