Zahodna Nemčija je vse bolj podobna Zahodnemu bregu. Okupirano ozemlje. Deluje pa kot Vzhodna Nemčija.
Bil je prelep prizor sožitja med narodi. Na odru Berlinskega filmskega festivala sta stala palestinski fotograf Basel Adra in izraelski novinar Juval Abraham. Pravkar sta skupaj prejela nagrado za najboljši dokumentarec. Dvorana je navdušeno ploskala.
To so priložnosti, ki jih imajo v velikih vojnah vsi radi. Dva, ki bi si morala rezati vratove, pričata o skupni človečnosti v najtežjih okoliščinah. Vse okoli njiju gori, nedolžni ljudje letijo po zraku, na glavo jim padajo goreči kosi kovine, zvezane jih vodijo v puščavske zapore, streljajo jih v bolnišnicah in v vrstah za kruh, onadva pa tam kljubujeta svetu kot spomenika vrednotam miru.
Dvorana je navdušeno ploskala.
Boljših ljudi strokovna žirija in publika ne bi mogli izbrati. Posnela sta film o izgonu Palestincev iz Maser Jate v bližini Hebrona, ki je pod izraelsko okupacijo od leta 1967. Adra je od tam doma. General Ariel Šaron je že leta 1981 okolico naselja razglasil za poligon za težko artilerijo. Leto dni kasneje je bil po sklepu izraelskega parlamenta obsojen vojnih zločinov in je doživel prepoved opravljanja javnih funkcij. V palestinsko begunsko taborišče Sabra in Šatila v Bejrutu je kot poveljnik okupacijske vojske spustil morilce libanonske krščanske milice, ki so v dveh dneh pobili 3500 civilistov. Kljub temu je kot minister doživel bleščečo politično kariero v stranki Benjamina Netanjahuja. Maser Jata mu je bila vedno pri srcu. Vedno znova je tja pošiljal oklepne buldožerje, ki so rušili palestinske hiše in ustvarjali prostor za nove izraelske kolonije. Adra je postal fotograf, ki so ga redno aretirali, ker je dokumentiral izgon in uničenje naselja ter nasilje kolonov nad prebivalstvom.
Juval Abraham je iz Jeruzalema. Njegovi predniki so Judi iz Jemna, Libije in Evrope, ki so se po letu 1948 naselili v Izraelu. Večji del evropske družine je umrl v koncentracijskih taboriščih. Abrahamov stari oče je govoril arabsko, njegov vnuk je arabščino študiral in postal učitelj arabščine. Mladi Juval se je družil s Palestinci, spal je v hišah, od koder so jih izganjali, in zabredel v brezno mirovnega aktivizma. Skupaj z novinarjem Ahmedom Alnaukom je postavil spletni portal Onkraj zidu, kjer so objavljali v hebrejščino prevedene palestinske zgodbe. Portal je v enem letu obiskalo več kot milijon bralcev. Objavljanje so ustavili lanskega decembra, ko je izraelska vojska v Gazi z eno bombo ubila 21 članov Alnaukove družine. Abraham je skupaj z Adro posnel dokumentarec, ki brez filtrov in sprenevedanja prikazuje vsakdanje življenje Palestincev pod okupacijo. Film je še kar grozen.
Publika je navdušeno ploskala. Nemcem je zares všeč, če Palestinci pozabijo na predsodke in ustvarjalno sodelujejo z Izraelci. In potem sta Adra in Abraham vse pokvarila. Adra je ob prejemu nagrade s solzami v očeh rekel, da težko praznuje, medtem ko Izraelci koljejo in masakrirajo Palestince, ki umirajo v desettisočih. Nemčijo je pozval, naj neha izvažati orožje v Izrael. Abraham pa je brez vsakršnega sočutja do Nemcev rekel, da »živijo v apartheidu in neenakopravnosti, ki se morata končati. Skupaj moramo pozvati k prekinitvi ognja in iskanju politične rešitve.«
Med publiko je bila tudi nemška ministrica za kulturo Claudia Roth, ki je naredila usodno napako. Med podelitvijo nagrade je ploskala. To je povzročilo vihar v vladi, kjer je bila tarča ministrskih kritik, ker je prisostvovala antisemitskemu izpadu, slišala pa je tudi pozive k odstopu. Judovska skupnost jo je obtožila zavezništva z islamisti. Uradna predstavnica vlade Christiane Hoffman je v imenu vlade »ostro obsodila kritiko Izraela v govorih« in napovedala, da se bo morala kulturna ministrica pogovoriti z vodstvom festivala in zahtevati, da se takšna grozodejstva ne bodo dogajala v prihodnosti. Izrael sta ob prejemu svojih nagrad neusmiljeno napadla tudi ameriški režiser Ben Russel in senegalska režiserka Mati Diop. Pozivala sta k prekinitvi ognja.
Ministrica za kulturo se je iz zadrege izvila z genialnim rokohitrstvom. Rotova ni kdorkoli. Dvakrat je bila voditeljica stranke zelenih in ima bogate politične izkušnje. Bila je poslanka v evropskem parlamentu, kjer je med drugim vodila komisijo za človekove pravice. Pred tem je bila menedžerka rock skupine Ton Steine Scherben, potem pa poslanka v zveznem parlamentu in njegova podpredsednica. Lahko bi rekla karkoli. Lahko bi govorila o svobodi misli v avtoritarnem vzdušju. O svobodi izražanja. Ali vsaj o svobodi ploskanja. Lahko bi izrazila nelagodje, ker je predpisano, kaj je treba o Palestini in Izraelu misliti, in priporočeno, da je najbolje držati gobec zaprt. Lahko bi se vsaj borila za svobodo ploskanja. Namesto tega se je opravičila in zagotovila, da je ploskala samo izraelski polovici filma in izraelskemu režiserju.
Ploskala je samo z desno roko, kar je tradicionalen nemški pozdrav. Vsaka kritika Izraela tudi s ploskanjem je nesprejemljiv antisemitizem. Nakazuje čas, ko bo tudi vsaka kritika Nemčije antisemitizem. Potem pride pote gestapo. Ploskanje je takrat že obvezno.
