Ni ga težko razumeti: dovolj je že, če vidiš slike nas, kakršni smo bili takrat, iz redakcij s pisalnimi mizami, v katerih se nekaj naklada o svobodni civilni družbi, ali iz zakajenih klubov, iz katerih grmijo napol uglašene kitare, da bi dojel, da je estetika globoko na strani tistega obdobja. Mladi, bolj bojeviti, z več leska v očeh: ah, ta nostalgija. Prijatelj je imel prav. Tu in tam je ni slabo imeti za sopotnika, a ni dobro prepogosto potovati z njo. Ona ne rešuje problemov sedanjosti. Prijatelj ima torej prav.

Tako nekako sem se počutil, ko so se mi pred očmi pomikale slike iz dokumentarca LGBT_SLO_1984 režiserja Borisa Petkoviča (film si je še vedno mogoče ogledati ob torkih v Kinodvoru): znanci, soborci, prijatelji, nekateri večinoma ljubi obrazi, ki so se prebijali skozi čas, za katerega smo takrat mislili, da ni dober, ker ni bilo svoboščin. Izhodiščni dogodek in osrednja točka filma je Festival Magnus, homoseksualnost in kultura, ki se je tistega orwellovskega leta zgodil v Škucu. To je bila izhodiščna osnova za samopotrjevanje vse skupnosti na območju nekdanje države, tisto, kar danes posebej prija ušesu, pa je izjava avstrijskega aktivista, ki v filmu pravi, da je bila kultura in raven boja za pravice te skupnosti v Jugoslaviji na ravni tistega, kar se je na tem področju dogajalo v Avstriji. In to samo sedem let po tem, ko istospolni odnosi niso bili več kaznivo dejanje. Povsod, razen v BiH, Srbiji in Makedoniji, kjer je protinaravni razvrat veljal še vse do devetdesetih. V takšnih okoljih zelo hitro dojamete, da boste morali – če ste na kakršen koli način drugačni – razviti sisteme zaščite svojih idej in prepričanj. Kajti tistim, ki so dokazovali svojo moškost in pravovernost pred zaprto družbo, je bilo vseeno, ali gredo pretepst pankerja, hipija ali pedra. Skozi solidarnost, če že ni bilo izobraževanja, se je razvila tudi neka empatija do te skupine ljudi, ki jo najlažje zreduciramo na odgovor na vprašanje, ki je v bistvu nesramno – »Oprosti, ker te vprašam, ampak ali si ti peder?« – in do katerega je prišlo zaradi iskrene podpore v civilni družbi, ki sem jo javno izkazoval LGBTQ-populaciji.

Če tako lažje računaš, potem si misli, da sem, sem odgovoril in še sebe malce začudil z odgovorom.

Kajti omejevanje svobode vsakega posameznika je udarec za svobodo vsakogar izmed nas. In skupnosti v celoti, a tega se zavemo šele, ko – iz nekega drugega razloga, ni pomembno, katerega – nasilje potrka tudi na naša vrata. Čisto tako kot pri Frommu, ki smo ga takrat s takšnim navdušenjem brali: »Če nisem zase, kdo bo zame? Če sem samo zase, kdo sem potem jaz?«

Kar nas v filmu, pa tudi v življenju pripelje v tisti nikoli do konca razjasnjeni pomislek, v katerega nas vodi vse večja individualizacija: z njo se paradoksalno poglablja občutek, da je posameznik nemočen in nepomemben. Vse dokler se z delom in aktivizmom ne odkrijejo in ne artikulirajo zahteve skupine. Ljudje smo preprosto takšni: zahteve in želje posameznika lahko sprejmemo šele, ko za njimi stoji kritična masa. O tem in o drugih stvareh pripoveduje film Borisa Petkoviča in njegova glavna vrednost je, da se ne omejuje na ciljno skupino, ki ji je posvečen. Če namreč v usodi drugega ne vidiš vsaj delček svoje, potem nisi sposoben spoznati niti svoje lastne usode.

Po tej plati LGBT ni – kot je bilo s socializmom – prepoznan kot sovražnik kapitalizma, je pa nasprotnik zavesti o nacionalni enotnosti. Še vedno so sveže travme zaradi organizacije parad ponosa v Zagrebu, Splitu, Sarajevu, Beogradu, Podgorici, na katerih so najhujši nasprotniki teh zbiranj desničarske (pogosto tudi kriminalne) skupine, katerih idealna ureditev sveta temelji na osi vera-domovina-reprodukcija. Morda je čisto blizu dan, morda pa je že minil, a mi tega nihče ni povedal, ker hočeš nočeš pripadam oldtimerjem, ko se bo ugotovilo, da je tako imenovana nacionalna osvoboditev zadušila svobodo na skoraj vseh področjih družbe. In morda je bilo v resnici več svobode takrat, ko se vladajoče gibanje ni imenovalo tako, ampak so se želje skupnosti poskušale uveljaviti skozi alternativne kanale, pozneje pa postale mainstream. Za katerega vemo, da vedno konča v napačnih rokah: saj veste, da revolucija žre lastne otroke, nekateri nekdanji revolucionarji pa preprosto jedo bolje kot drugi. In tako bo, ne skrbite, še naprej.

Kakor koli že, tako bog kot vrag sta v podrobnostih: meni najljubši deli filma so tisti, ko gejevski aktivist z Zahoda enkrat proti koncu osemdesetih pride v Krško preverit življenje LGBT-populacije. V anketi sprašuje mimoidoče, večinoma moške, tudi nekega mladega Roma, ali je kaj s tem v tem nuklearnem mestecu, oni pa večinoma – razen enega, ki pravi, da »morda obstajajo, morda ne« – zanikajo obstoj te skupnosti. Najbolj simpatičen v vsej tej zgodbi je pripadnik gasilcev, ki pravi, da v njegovi brigadi tega gotovo ni. Franci in Slavko, vesela gasilca, torej zanesljivo nista pedra. Epizoda se konča montypythonovsko, ko aktivist snema polža dvospolnika, se uleže na tla in mu prinese mikrofon.

Če si torej še niste ogledali tega filma in vam je pomembno vprašanje svobode, si ga oglejte. Če pa tega ne boste storili, potem brezskrbno še naprej živite svobodno. Pardon. V gibanju Svoboda.