V obeh Goricah so desetletja sanjali, da bo mesti združil najprej ekonomski interes, potem možnost čezmejnega razvoja visokega šolstva ali potreba centrov v Ljubljani in Rimu, da okrepita svojo prisotnost na begajočem ozemlju, kjer se dotikata slovanski in latinski svet. Nič se ni zares obneslo. Mesti sta prihajali do sklepa, da ju razen skupnega občutka zatona ne povezuje nič. Pomota. Kultura je običajno pastorek v odnosih med državami, kjer govorijo različne jezike. Med obema Goricama se je pokazala kot luknja v ograji, skozi katero tečejo vezi, kot da meja ni. Življenje brez ograje je boljše kot življenje z ograjo, vendar je tudi življenje z ograjami neskončno zabavno. Razen kulture se res ni kam usesti.
Vsa mesta na svetu imajo v središču katedralo. Nova Gorica je imela ob nastanku na glavnem trgu kinodvorano. Nekoliko kasneje je dobila nočni klub v Park Hotelu in še kasneje igralnico. Prvi pa je bil kino in ob njem vhod v študijsko knjižnico. Cerkev so mnogo kasneje zgradili na robu poleg gasilskega doma in policijske postaje. Univerza je z Danilom Zavrtanikom prišla na koncu, ampak je bila prva, ki se je takoj hotela naseliti na slovenski in italijanski strani železniške proge. Samo korak čez mejo pa je bil v Gorici bazar svetovne kulture.
Pred časom sva s Sandrom Scandolaro obujala spomine na mejo pred kavarno na vogalu Mazzinijeve ulice in trga pred mestno hišo v Gorici. Poleg kavarne je bila knjigarna. »A veš, da je bila Gorica za nas Novogoričane kulturni center?« sem vprašal filmskega zgodovinarja, ki je objavljal filmske kritike v tržaškem dnevniku Il Piccolo. Scandolara je bil med ustanovitelji prvega art kina v Italiji Cine Modernissimo. V sedemdesetih letih so tam prikazali 500 novih filmov na leto. Toliko kot v Londonu in Parizu. In malo kje drugje. Stara Gorica je bila center filmskih fanatikov, kjer sta se učila gledati filme tudi Silvan Furlan in Jože Dolmark.
»A?« me je pogledal nejeverno. »Gorica?« Na obeh straneh meje velja prepričanje, da se tukaj stikata dva konca sveta.
»Ja,« sem mu rekel z velikim zadovoljstvom. »Jaz sem šel čez mejo samo zato, da sem gledal Easy Riderja in Woodstock.«
V italijanščino sinhronizirani Easy Rider je še vedno eden najbolj radikalnih filmskih eksperimentov, kar sem jih videl.
Scandolara se je zasmejal. »Veš kaj,« je rekel z veliko dobre volje, »jaz in Darko Bratina pa sva se usedla na kolo in šla v Novo Gorico gledat filme z Brigitte Bardot, ki so jih zaradi Vatikana v Italiji cenzurirali, in filme, kot je bila Bitka za Alžir, ki jih niso nikoli vrteli.« Nista se srečali samo dve kulturni tradiciji, ampak tudi dve tradiciji cenzure. Čez mejo je med Goricama tekla kulturna izmenjava, preden je to bilo moderno.
Ob glavni mestni ulici je bil fotografski studio Fototecnica. Desno od vhoda so bile škatle s ploščami. Najprej klasika. Takoj ko je izšla v Ameriki, se je tam pojavila After Bathing at Baxters Jefferson Airplane, ob njej pa Live Dead Grateful Dead. Takoj sta šli čez mejo iz ene Gorice v drugo. Ob njih pa The Magic Ju-Ju Archieja Sheppa in Blonde on blonde Boba Dylana. Medtem ko so drugi v Vzhodni Evropi živeli še v jamah, so se v Novi Gorici tresle šipe od Erica Claptona in Gingerja Bakerja, ko sta igrala z The Cream. Na tem se je gradila kulturna identiteta. In od dvojezičnih izdaj Allena Ginsberga in Edgarja Leeja Mastersa, ki jih je prevajala Fernanda Pivano. Ob njih so se čez mejo selili izvodi Lotte Continue, letakov Rdečih brigad, nemogočih zidakov Tonia Negrija in Pahorjevega Zaliva.
Kultura se je selila tudi z vzhoda na zahod. Pred kratkim sem šel na otvoritev razstave v Kulturni dom v ulici Italica Brassa. Nekoliko sem zamujal, zato me je presenetilo, da je Igor Komel stal pred vrati z nekaj obiskovalci. »A se še ni začelo?« sem vprašal.
»Začelo kaj?« se je čudil direktor doma. »Otvoritev razstave,« sem se sedaj čudil jaz. »Mi nimamo otvoritve,« je bil odgovor.
Spogledali so se. »Slišal sem, da imajo tam nekaj,« so z glavo namignili proti središču mesta.
»Kje?«
»V onem drugem kulturnem domu.«
»A, ja,« sem se udaril po glavi. »Lojze Bratuž.« Pozabil sem, da ima Gorica dva slovenska kulturna domova, ki težko govorita drug z drugim. Nacionalna identiteta ne priznava meja.
Povabiti Italijane, da sodelujejo pri skupnem projektu, ni bil velik problem. Župan Gorice Rodolfo Ziberna je na desni italijanske politike, župan Nove Gorice Klemen Miklavič je na levi. Oba sta ob razglasitvi skočila v zrak skupaj z Nedo Bric in Vesno Humar. Zdaj bo treba prepričati Slovenijo, da ni nič narobe, če je Nova Gorica dobila mednarodno priznanje, da je evropska prestolnica kulture. To bo prava avantura.
