Prešli smo skozi različne faze: interes za nepremičnine se je večal sorazmerno s pomanjkanjem idej o vlaganju denarja v kaj drugega razen v (pogosto nezakonite) gradnje. Mesto je umazano: nastala so cela nova naselja, stara avstro-ogrska pročelja in socialistični bloki pa so videti kot izstradani ujetniki. To se dogaja zaradi administrativno-politične razdrobljenosti in pojmovanja volitev oziroma politike kot delitve plena.
Zaradi tega je bilo vedno zanimivo in pogosto žalostno opazovati odnos do ljudi iz tako imenovanega tretjega življenjskega obdobja: porazna statistika kaže, da se je v zadnjih desetih letih število upokojencev samo v Federaciji BiH povečalo za 100.000. To pomeni, da na enega zaposlenega prideta dva upokojenca, saj je teh po zadnjem popisu 740.000. Nekako vsak četrti državljan prejema pokojnino: zaradi tega je naša država v eni najtežjih situacij v Evropi. Vsak dan gledamo podobe starejših ljudi, ki brskajo po smeteh, da bi našli kaj, s čimer bi izboljšali svoje pičle dnevne obroke. Medtem pa cveti posel oskrbe in nege starejših oseb: tistih, ki lahko s svojimi dohodki plačujejo nastanitev v zasebnih domovih za upokojence. Tukaj v vlogi varuha socialnega miru nastopi diaspora. Teh okoli tisoč petsto evrov, ki jih je treba na mesec nameniti za nego, se večinoma zasluži v zahodni Evropi in prekomorskih deželah. Ne v domovini.
