Na servisu so ga sprejeli brez vprašanj. Deloma zato, ker so vedeli, da Željko vselej zmaga, ne glede na to, ali je z avtom vse v redu ali ne. Obenem pa z njegovimi rednimi »popravili« kar lepo zaslužijo.
Dodelili so mu nadomestni avto. In ker je stric Željko stalna stranka, so mu zaupali njihov najmodernejši model. Nov električni avtomobil, kakršni so trenutno v modi. Željko se novega avtomobila seveda ni branil. Ni lepšega kot pripeljati se domov z novim jeklenim konjičkom in ves dan vabiti sosede na ogled, četudi gre zgolj za nadomestni avto. Serviser mu je ob predaji hotel razložiti osnovne funkcije in nastavitve, a ga je Željko osorno prekinil: »Avtomobile vozim že od takrat, ko si bil ti še v plenicah!«
Ponoči je močno snežilo. Padala je tista mešanica snega in dežja, ki se prime čisto vsega. Ker avtomobil ni bil njegov, ga je Željko mirne vesti pustil na parkirišču pred hišo in ga ni obsesivno zaščitil, kot mu je to v navadi. Sneg in dež sta padala in padala, nadomestni avtomobil pa se je počasi spreminjal v zamrznjeno skulpturo.
Zjutraj je moral v službo zgodaj. Šel je do avtomobila, odklenil, segel po kljuki in šokiran obstal.
Avtomobil je imel avtomatske zložljive kljuke, ki bi se ob odklepanju morale same izvleči iz vrat. Vendar ne, če avto čez noč postane razstavni eksponat s festivala snežnih skulptur pod Peco.
Ponovno je zaklenil in odklenil. Nič. Kljuke so ostale tam, kjer so bile.
Sledila je filmska akcija vloma.
Vrnil se je v hišo, zavrel vodo in jo polil po kljuki. Led se je stalil le na površini, kljuka pa je bila še vedno ujeta v mešanico snega in ledu.
Iz hiše je potegnil podaljšek in priklopil fen. Pri minus dvanajstih je stal na parkirišču, v bundi in šalu, ter s fenom v rokah odtaljeval avtomobilsko kljuko.
Medtem ko je stal na mrazu in talil kljuko, se je obrnil, da bi preveril, ali ga kdo opazuje. Na balkonu sosednje hiše je zagledal soseda, ki se mu je »nedolžno« posmehoval. Sklenil je, da se bo šel zaradi te sramote pritožit serviserju.
Po dvajsetih minutah se je kljuka končno vdala. Motorček je zaškripal, vrata so se odprla. Ves penast in razburjen je sedel v avto in se odpeljal naravnost na servis. Planil je do serviserja in začel vpiti, da so mu dali zanič avtomobil in da česa takega, glede na to, da je njihova stalna stranka, ni pričakoval. »Kakšna jajca pa to prodajate!?« je vpil. Serviser je skomignil z rameni. »Če bi me včeraj poslušali, bi vam povedal, da ima avtomobil poseben program za snežne razmere. Ta ogreva kljuke in poskrbi, da se same odtalijo.« Željko je osramočeno obmolknil, se obrnil in brez besed odšel. Dovolj je bilo za en dan.
O dogodku je naslednji dan, vsem po vrsti, poročal sosed, ki je v Željkovem jutranjem obredu odmrzovanja kljuke neizmerno užival.