Od kod mi potreba, da vsaj z besedami pokažem, da sem še mlad, da nisem še čiča, čika, dedek, barba*, če navedem samo tiste spodobne izraze, s katerimi se mladi obračajo name in na moje »ispisnike« (kot v Srbiji imenujejo ljudi iste starosti), zavestno pa preskočim tiste žaljive izraze, kot so prileten mož, matorac, starkelja, podgrejani leš** in podobno? V teh dneh sem veliko razmišljal o tem in ugotovil, da naše življenje z majhnimi spremembami kljub vsemu ne teče povsem linearno oziroma enolično, ampak stopničasto, to je s trenutki, ko se dogajajo večje spremembe oziroma svojevrstni »turning points«, kot bi rekli Američani.
No, v tem pogledu se ljudje in narodi razlikujejo. Medtem ko se v Sloveniji zlasti praznuje petdeseti rojstni dan (abraham) kot poseben trenutek v življenju vsakogar, tisti, ko vstopamo v neko drugo življenjsko obdobje, se v drugih balkanskih državah ta trenutek premakne za deset ali dvajset let. Ali je mogoče, da pridni Slovenci aktivni del svojega življenja – saj menim, da gre v bistvu za to, čeprav vem, da se veže na krščansko tradicijo in svetopisemski pomen števila 50 – omejujejo v svojem dojemanju življenja na manj let kot ne tako pridni pripadniki sosednjih narodov? Verjetno boste rekli, da je moje dojemanje napačno, da gre preprosto za tradicijo, a pomislite malo, zakaj so trenutki odhoda v delovno aktivno, jaz bi ga imenoval realno življenje, se pravi dopolnitev 18 let, in leta prenehanja takšnega življenja (petdeseta, šestdeseta ali kakšna druga starost), sprejeti v običajih kot posebej pomembni in zato vredni posebnega praznovanja.
Seveda se zavedam sprememb, ki se v zvezi s tem dogajajo, in da so se razlage življenjskega cikla v prejšnjem in tem stoletju še kako spremenile. Zlahka ugotovimo, da se je trenutek začetka delovno aktivnega življenja premaknil vsaj za 4 ali 5 let, odhod iz njega z upokojitvijo pa še za veliko več – za 15 ali 20 let. Spremembe v načinu proizvodnje, zlasti izjemno povečana potreba po visoko izobraženih zaposlenih, so pripeljale do podaljšanega šolanja, do zaposlovanja z več leti, a – vsaj v fizičnem smislu – lažje delo, bistveno boljše zdravstveno varstvo pa do možnosti, da se delovna doba precej podaljša. Tudi sam sem – čeprav je bilo to zaradi specifičnih zakonskih možnosti za univerzitetne profesorje – delal ne samo do upokojitve pri 67. letu starosti, ampak do junija letos oziroma do sedemdesetega leta.
Če se vrnem k temeljni ideji in malo bolj neposredno razmislim, zakaj je trenutek dopolnitve sedemdesetih let pomemben tako zame kot za ljudi okoli mene (kar sem videl tudi po nenavadno velikem številu voščil za rojstni dan). Če hočem to na glas priznati ali ne, vsak od nas se zaveda, da v nekem trenutku postane nepotreben v službi, da končuje svojo delovno dobo in se umika v življenje »delovno neaktivnega« človeka. To ima temelj v potrebi, da se zaposlijo mladi oziroma da se jim odpre prostor za pridobivanje prihodkov za življenje, saj se predpostavlja, da bodo zasnovali družino, ki jo je treba vzdrževati. A po moji kratki izkušnji upokojenca je tak umik še kako smiseln tudi za tistega, ki se upokoji, tako iz zdravstvenih razlogov kot zaradi dejstva, da nam upada fizična in psihična energija in da potrebujemo počitek. Ni se lahko sprijazniti s spoznanjem, da objektivno gledano ne moremo več – razen redkih izjem – ustvarjati rezultatov kot prej. Rezultati pa so tisto, kar se od nas pričakuje, posebej v današnjem načinu življenja, in noben delodajalec ni usmiljen, ko gre za to. Če si samo malo objektiven do sebe, moraš priznati, da v teh letih nisi več to, kar si bil.
Če na stvar pogledamo s strani družbe, starost, pokojnina, povečani izdatki za zdravstvene storitve in druge stvari predstavljajo breme. Na srečo so se življenjske okoliščine spremenile in nikomur več ne more pasti na pamet, da bi to reševal kot pred sto leti v vzhodni Srbiji (kot sem slišal, pa tudi ponekod drugod na Balkanu, če ne upoštevamo drugih delov sveta), ko se je to delalo s tako imenovanim lapotom oziroma s tem, da so starejše od 60 let odpeljali v planine ali v velik gozd in jih bodisi neposredno ubili ali pustili zverem, da so to naredile. Tako se je reševalo vprašanje »enih ust manj«. A še danes ostajajo recidivi takšnega dojemanja pravice do življenja starejših ljudi (na primer v črnem humorju, kot je šala, da upokojenski skladi plačujejo odvetnika vsakemu taksistu, ki povozi upokojenca), kar pa ne le da ni, kot danes moderno pravimo, politično korektno, ampak je tudi necivilizirano in primitivno. Ni problem v pravici posameznika do pokojnine ali zdravljenja in drugih socialnih izdatkov, ampak gre za družbeni problem – in to vse večji – da je izjemno narastlo število upokojencev in da se je življenjska doba podaljšala, tako je potrebnih več sredstev za ta del prebivalstva. Dobre vlade se s tem problemom vendarle uspešno soočajo, za slabe pa je to samo eden od nerešljivih problemov.
Kot vlade se tudi stari ljudje razlikujejo. Nekateri starost sprejemajo mirno, odločeni, da se bodo potrudili, da jim bo minila čim lepše, drugi pa se prepuščajo usodi in tarnajo nad svetom in seboj. Sam sem se trdno odločil, da nikoli ne bom del te druge skupine. Zakaj pa bi tudi bil – saj sem star komaj sedemdeset let.
*Vse tri besede ljubkovalno pomenijo že precej starejše in zelo stare moške.
**Prileten mož, starček, pogreto truplo.
